Za drobtinico

...sva izkusila, kako so se vcasih vozili po zelezniski progi iz Tajske v Burmo. Od originalne trase obstaja se 130 km in jaz sem si neskoncno zelela sesti na vlak in obcutiti znoj, kri in trpljenje vojnih ujetnikov in azijskih delavcev. Ceprav nisva delala nic, sva trpela :) skozi okno je pihal tako topel veter, da sva svicala, kot da bi bicikel gonila v strm hrib.

Lesene klopi in sprevodnik, ki je oblecen kot pilot in prav zadovoljen s svojo sluzbo.

Vlak je na posameznih odsekih poln turistov, ki nagibajo svoje glave skozi okno in se cudijo, kaj so zgradili 60 let nazaj. Mostovi, za katere sva skoraj prepricana, da so originalni.

Dolgi vseki, katerih bi se lahko dotaknil, ce bi roko stegnil skozi okno.

Proga poteka tudi preko mostu cez reko Kwai, ki je postal znan, ker so po isto imenski knjigi posneli film Most cez reko Kwai (Bridge over the river Kwai). Tisti, ki ste gledali film (sva si ga ze doma ogledala tudi midva), je noter le drobtinica resnice. Most je na popolni ravnini, zgrajen je bil le zelo preprost zacasni lesen most, ki ni bil noben arhitekturni dosezek, 200 m visje proti toku, pa so postavili jekleni most na betonskih podpornih stebrih. Zaveznikom je uspelo proti koncu vojne most zbombardirati. Del, ki je bil obnovljen, je viden po oglati obliki konstrukcije.

5 minut za splosno izobrazbo

Motor je res zakon - ker piha, ko se peljes. Samo, da je tu tako vroce, da imas obcutek, da ti ves cas nekdo s fenom piha v obraz. Peljala sva se po skoraj prazni in skoraj ravni cesti, neustrasno je pripekala vrocina, nama pa se je po glavi motal le tale napev (Life is a highway). Tako sva se odpravila v 80 km oddaljen Hellfire pass, kjer je vidna trasa nekdanje zeleznice, ki je med 2. svetovno vojno povezovala Burmo s Tajsko. Obiskala sva tudi muzej o gradnji zeleznice, kjer sem prvic prebrala vse kar se je dalo, Jure je pa tu pa tam kaj spustil. Mene so cisto razsvetlili s trditivjo, da so si Japonci zeleli zavzeti Indijo. Pa to mi v gimanziji tudi omenili niso!

Na tem koncu sveta se 2. svetovna vojna zacela decembra 1941 z napadom Japoncev na Pearl Harbour, Havaje in Malajski polotok. Sredi 1942 so zeleli preko Burme vdreti v Indijo, a so jih zaustavili Anglezi. Japonci so svojo vojsko vzdrzevali preko morja (okoli Malajskega polotoka, mimo Singapurja do Burme), kjer pa so bile njihove ladje vse pogostejsa tarca zavezniskih sil. Za to so se odlocili za kopensko oskrbo in zgradili 415 km dolgo zeleznisko povezavo med Burmo in Tajsko.

60.000 vojnih ujetnikov (Avstralci, Anglezi, Nizozemci, Americani) zajetih v Maleziji, Singapurju in Indoneziji ter 200.000 azijskih delavcev je predstavljalo edino delovno silo. Gradnja je vecinoma potekala rocno. Delali so po 18 ur na dan. Razmere za delo in za zivljenje so bile nevzdrzne; poleg tropske vrocine, tezkega dela, pomanjkanja hrane, nehigienske razmere, bolezni, minimalne zdravniske oskrbe, jim niso prizanesle niti nesrece med gradnjo. Ze odrgnine so se zaradi vrocine, slabe hrane in nikakrsne zdravniske oskrbe koncale usodno z gangrenami in amputacijami, najveckrat pa s smrtjo.

Ker Japonski inzenirji niso znali delati tunelov, so morali zeleznisko progo speljati cez hribovito obmocje ob burmansko-tajski meji. Na celotni dolzini proge je bilo kar 668 mostov in vsekov. Najbolj znan je Hellfire pass. Ker so delali tudi ponoci ob luceh, je zgledalo, kot da delajo v peklu (nekateri primerjajo celo s podobo Dantejevega pekla) in je po tem dobil ime.

Na trasi proge so tu pa tam vidni originalni zelezniski pragovi.

Nekje je trasa tako dobro ohranjena, da bi polozili samo se pragove in tracnice.

Proga je bila zgrajena v 16 mesecih (po izracunih naj bi normalna gradnja zahtevala 5 let), kljub temu da je med gradnjo zaradi nevzdrznih razmer in fizicnega trpincenja umrlo 13.000 vojnih ujetnikov in 90.000 civilnih delavcev.

Prej kuzki, zdaj muce

Iz Bangkoka sva kar hitro pobegnila v Kanchanaburi. Vlak je bil priblizno taksen, kot je se pred casom vozil na relaciji Divaca Pula. Imeli smo samo 45 minut zamude na progi, ki bi jo morali prepeljati v 2,5 urah. Ce tukaj nimas vozovnice in zgledas bolj slabo (spis in imas raztrgane hlace) ni panike. Je pac nimas in se peljes tja, kamor si namenjen.

Kanchanaburi je simpaticno mesto, predvsem zato, ker je v primerjavi z Bangkokom pravo selo. Znan je predvsem zaradi mostu, ki so ga vojni ujetniki zgradili v casu 2.svetovne vojne cez reko Kway in pa zaradi templja, kjer menihi vzgajajo tigri. V roke nama je padlo se nekaj letakov iz turisticnih agencij in kmalu sva ze imela plan, kaj vse bo treba videti v 3 dneh.

Anglescina jim tu pa tam precej sepa, ampak je zelo zadovoljiva. Tale letak naju je pa res nasmejal, da sva rekla, da ga morava deliti z vami :)

Odlocila sva se, da najprej skociva na obisk k tigrom. Pognala sva motorincek po dolgocasni cesti in budno spremljala zemljevid, da ne bova zasla. Zasla nisva, sva se pa o tem med potjo 2x prepricala. Na karto narisejo, kar si pac zelijo imeti gor - samo da pride na A3 list in ni pomembno, ce pac zadeve niso narisane v merilu.

O templju tigrov sva prebrala kar nekaj. Okoljevarstveniki in pa predvsem fousljivci pisejo, da so tigri drogirani, ker zares ne kazejo veliko energije (tudi midva je nisva, ker je vroce kot hudic, pa nisva bila drogirana). Pisejo tudi, da jim dajejo kuhano hrano, kar ni njihova naravna (ce bi jedli naravno - surovo hrano, bi jih mi gotovo gledali samo skozi resetke). Ocitajo jim tudi, da je bil tempelj v zacetku namenjen ohranitvi teh krasnih mack, sedaj se grejo pa ekonomijo (ja kdo se je pa danes ne gre).

Midva sva bila do konca navdusena nad vsem skupaj. Tigri so zares krasne zivali, in ce ne bi bilo tako kot je, se lepote in gracioznosti teh zivali gotovo ne bi bilo mogoce nauziti iz take blizine. Na zacetku naju (samo Jureta :) je bilo posteno strah teh mrcin, ko pa sva jih gledala, kako se igrajo, se ti zdi, da so to samo ene igrive muce.

To sicer ni mlad tigercek, ampak mlad leopard. Ko ga je Jure zagledal, je bila prva pripomba, da je to navaden kmecki muc.

 

Tisti, ki smo se malo placali, smo lahko po zaprtju templja opazovali tigre med igro. Seveda smo bili mi v kletki, tigri pa prosti. Je pa bila kletka bolj taka, da je bolj dajala lazen obcutek varnosti, saj bi jo tigri z lahkoto podrli ali pa preskocili.

Gresta ... ne gresta ... hitro.... GREVA!!!

Tako nekako je zgledalo, ko naju je Tom pripeljal iz lokalnega pristana v svojo agencijo, da pocakava vecerni avtobus za Bangkok. Vecerni avtobus je bil poln, ostal nama je sicer se vecerni lokalni bus, za katerega pa sva imela na sumu, da se bo ustavil cisto v vsakem selu. Ostal nama je sicer popoldanski bus, ki pa je cez 3 minute prisel, pobral potnike in startal naprej v Bangkok. Odlocitev pa je morala pasti TAKOJ! "GREVA," sva rekla, ceprav se nama ni uspelo pripraviti na 800 km dolgo voznjo, ki stane mimo grede 395 bahtov (slabih 9 evrov). Opozorili so naju, da je na busu svinjsko mrzlo in kljub tankim dekcam, ki sva jih dobila, sem jaz se vedno zatlacila polivinil vrecke v sobe, s katerih je pihalo kot pri norcih. Vseeno, kratka majica, kratke hlace in teve na nogah naredijo svoje. Ob 4ih zjutraj sva se v Bangkoku prav pogrela na zgodnjem jutranjem zraku.

Tujca v velikem mestu. Ne veva, kako dalec je center, ne koliko bi moral stati taxi ob taki uri do centra. Nategov ne marava, vsaj ocitnih ne :) zato sva odbila naval 10 taxistov, ki so nama voznjo ponujali za 300 bahtov. Skocila sva v avtobusno postajo najprej pogledat v najino knjigico (vodnik), ce kaj pise, ce ne pa bova vprasala vsaj za priblizno ceno. V knjigici ni bilo nic, informacije so bile prazne, policaj je spal v svoji pisarni. Nic, kar na okencek, kjer prodajajo karte, pa da vidimo, ce zna kdo anglesko. Pri cetrti prodajalki imava sreco, ki pa naju usmeri na lokalni avtobus stevilka 3, glede okvirne cene taxija pa ne dobiva odgovora. Ok. Poskusiva pa z lokalnim avtobusom. Najdeva tajski Viator in izgubljeni dusi z ogromnima nahrbtnikoma Tajci prijazno usmerijo k pravemu avtobusu. Kupiva vozovnici pri gospe kar na avtobusu in upava, da naju bo opozorila, ko bova morala dol. In naju tudi je. Samo da sprva nisva vedela, da so bile besede namenjene nama. Kako le ce je govorila v tajscini v polno zasedenem avtobusu in sedela zadaj, midva pa cisto spredaj?! :) Nerodna popotnika, ki ne znata tajscine. Do zdaj sva se naucila ja in ne, ze hvala je tako zakomplicirana beseda... jao.

Malezijci imajo fante iz Bangle...

... Tajci pa fante iz ... no, o tem pa malo kasneje. Vse skupaj se je dogajalo v majhnem kraju Kura Buri, ki je bil najino izhodisce za Surinske otoke.


Precej neturisticen kraj (v najinem vodniku s 1200 stranmi tudi omenjen ni, no, pa saj tudi Surinski niso), ki razen 2 turisticnih agencij ni poskrbel kaj dosti za turiste, kaj sele v zvezi s prehrano zanje. Ker nisva videla nic pametnega, sva povprasala, kam bi sla lahko jest. Pa je bil odgovor: "Na glavno avtobusno postajo, tamle na stojnicah ob cesti in lokal nizje ob cesti. Tisti "lokal" sva odkrila ze sama pa nisva bila ravno navdusena, da bi ze spet tam jedla - 5 menijev: 3 sumljive juhe in 2 glavni jedi - od tega pa ena cudna, druga pa malo manj cudna. No, ker se bova juham izogibala kolikor dolgo se bo dalo, ugibajte kaj sva izbrala. Jure je bil se kar navdusen, zame pa je bilo to eno slabsih kosil. Ceprav boljse slabo jest, kot dober lacen bit. Zenicke z zarom so seveda potesile najino lakoto tudi tisti vecer.

Med posedanjem v agenciji od Toma (kjer sva najela sobo, kupila karte za ladjo in rentala sotor in armaflekse za na Surinske) sva padla v debato z njegovo punco. Ker so Surinski zaprti od maja do novembra, je Jureta zanimalo, kaj takrat delajo. No, takle je bil pa odgovor: "Sleeping, wake up, eating, sleeping, wake up, eating ..." Zacudeno sva pogledala in punca nama je vse lepo razlozila, kako stvari stojijo pri njih ''na jugu". Kadar ni tursticne sezone, je agencija zaprta in Tom zivi od nasada kavcukovca. Na plantazi delajo izkljucno samo Myanmarci, on vsako jutro pobere kavcuk in ga pelje prodat. Dobicek si delijo 60/40, nekatere plantaze tudi 50/50. Oni (Tajci) pa samo posedajo okoli. Tak obcutek sva dobila tudi midva. Dala sva cez kar nekaj kilometrov in to tudi takih po zakotnih vaseh, pa sva videla vsega skupaj 2 mali njivci in 1 cloveka, ki je delal na zemlji. Naravni gozd so skoraj povsod zamenjale plantaze kavcukovca in pa palm za palmovo olje.

Lustni, lustni kuzki

Sla sva pogledat se eno fotko iz National Geographica in sicer na Surinske otoke. Morje se od zadnjic, ko sva bila na morju, ni prav dosti spremenilo: je prav prijetno toplo, da lahko brez problema snorkljas po 3 ure skupaj. Najbolj ustaljena navada je, da najames sotor in kampiras, jes v "restavraciji", se cez dan hladis na vetercku v senci, vmes pa snorkljas v turkizno modri vodi. Vse skupaj pa ni tako kot na Fidjiju. Ker je stvar precej poceni, je tukaj kar nekaj Tajcev, ki pa so sila "smesni". Slabo plavajo ali pa sploh ne znajo plavat, ampak to jih kaj dosti ne ovira, da ne bi sli snorkljat. Oblecejo jim resilne jopice, zaprejo vse klipsne in hop v morje, potem pa se kot morski konjicki premikajo po morju. Predstavljite si, da je po zalivu raztrosenih 100 oranznih resilnih jopicev. Vse skupaj je bolj podobno kaksnemu brodolomu, kot pa sodobnemu snorkljanju. Sva jih gledala 3 dni... no, pa se nama se zdaj zdijo cudni.

Tajci, ki so se ravno vrnili iz snorklanja.

Prides v "restavracijo", vsi jedo za mizami s klopmi, se naglas pogovarjajo, eni ze pospravljajo svoje kroznike, drugi cakajo v vrsti na kosilo. Prva misel, ki ti pade na pamet je poletna kolonija, takoj za hrbtom slisis pa pripombo drugega turista: "Like a summer camp" :-) In to je res kraj, kjer se spoznas se z drugimi. Tako sva spoznala simpaticno Francozinjo, ki je tako rada govorila, ampak jo je bilo tako zabavno poslusat, da bi lahko z njo sedela ure in ure - pac zabavna francoska anglescina. Pogovarjali smo se o severu Indije in se je Francozinja cisto raznezila nad mestom Varanasi in reko Ganges: "Fery mistikk and fery drty" (nujno beri s francoskim R :)

Kamp na mivki. Tisti, ki so imeli sreco, pa so imeli tudi tak pogled iz sotora.

Zaliv pred kampom.

Ozina med glavnima Surinskima otokoma. Ladja ne more do plaze, ker nimajo pomola, potem te pa prelozijo v colne in zapeljejo do kopnega.

V nasem zalivu so se pa lustno sprehajali majhni kuzki. Posebi zjutraj jih je bilo pravo veselje gledat. Jih je bil pa cel trop - ene 20-30. Imen nimajo, so pa vsi iste pasme. Mesancev ni, so sami cistokrvni z rodovnikom :-))) Lustni, lustni kuzki.

Za ogled filmcka, klikni na http://www.youtube.com/watch?v=-57lqCHHPng. Dogaja se pa dejansko okrog tvojih nog.

Ljubljana - Portoroz pa nazaj

Vrocino najlazje prezivis, ce najames skuter in se gres malo peljati. No, fino pa je, ce se na debelo namazes s soncno kremo :) Pa sva sla. Da si boste lazje predstavljali je bilo tako, kot ce bi sla s staro vespo po stari cesti iz Ljubljane do Portoroza in nazaj. Karta je bila "odlicna", tako da sva prisla do nacionalnega parka, ki ga sploh nisva imela namena obiskati tisti dan. Iz zacetnih 40 km, kakor nama je rekla prijazna Tajka v tourist office-u, sva prisla na koncnih 250 km. Saj je bilo cisto zabavno, samo rit naju je pa bolela :)

V nacionalnem parku Khao Sok so kar naenkrat zacele skakati iz bambusa na bambus (visok kot nasa bukev) male opice. Ker nimava tele objektiva, si poblizajte fotko.

Sicer v parku pise, da lahko vidis tu vse cudo zivali, ampak vec kot opic na zgornji sliki (ki so bile kar mali cudez) in teh malih kuscarjev nisva videla. To je tako kot ce bi pri nas napisal, da lahko vidis medveda, pa roko na srce, kdo ga pa je?!

Zvecer sva se lacna vracala proti domu in sva zavohala vonj po zaru. Od zenicke sva kupila 8 slastnih raznjicev. No, ta pa ni imela Hiluxa :)

Ce ne bi bilo Jamesa Bonda...

...bi bilo le nekaj turistov, tako jih je pa trume... V nacionalnem parku Phnang Nga so namrec ze dolgo dolgo casa nazaj posneli odlomek Jamesa Bonda (The man with the golden gun). Bolj kot James Bond naju je v park zvabila fotka iz National Geographica, da se tukaj fajn kanuira po morju. Pa iz tega kanuiranja ni bilo nic, ker je bilo tako prek**** vroce. Sva sla samo z lokalnim colnom na celodnevni izlet, kjer sva obiskala ta famozni otok Jamesa Bonda. Drugace pa je narava prekrasna - gozd mangrov in tropski kras.

Tropski kras.

Otok Jamesa Bonda.

Gozd mangrov

Na ogled se odpravis s tradicionalnim dolgim colnom, ki ga poganja kar motor od tovornjaka. Vsa zadeva izgleda nad vse cudno, da o hrupu ne govorim. Zamaski za usesa, ki jih imam vedno v zepu (sva jih sunila na letalu), so se izkazali nad vse uporabni!

Izhodisce za ogled je Phnang Nga, ki je zelo neturisticen. Zelo malo napisov je prevedenih v anglescino, tako da so crke vecinoma samo tajske (praviva, da imajo crke podobne bolj slonckom kot pa cemu drugemu). Soba je veliko cenejsa kot kje drugje in ko sva sla popoldne pes malo na okoli, nisva srecala niti enega turista. Vsi domacini pa so naju pa s takim veseljem pozdravljali. Mogoce za to, ker sva se jim zdela se bolj revna kot oni sami - tukaj nihce ne hodi pes, ima vsaj star motor!

Na kosilo sva sla jest v gostilno z rdecimi plasticnimi stoli. Pa se na levo stran spakira ena boga zenicka, ki bo zacela kuhati na ulici. Ampak ta uboga zenicka se je pripeljala s Toyoto Hiluxom - s prav tistim, ki je parkiran na levi strani fotke. Nama ni bilo nic jasno!

Pa naroci hrano, ce si upas, pa ce v lokalu sploh ne znajo besede anglesko.

Potapljaski raj

V potapljaski agenciji na Kata plazi (Puhket) sva se zmenila za potapljanje na Similanskih otokih - to je baje raj za potapljace. Stirje dnevi in 14 potopov. Spala sva na manjsi ladji se s 15 drugimi potapljaci. Hrana je bila vrhunska, druzba pa zelo zabavna. Ce vse potope strnem v enega, bi potop zgledal priblizno takole: vidljivost odlicna 20-30+m, voda 30°C, rib kot v akvariju - od majhnih do malo vecjih zverinic, koral 1000 in 1 vrsta, majhni rakci... Se posebaj pa smo bili navduseni, ko smo odkrili leopard shark (leopardski morski pes) in white tip reef shark (morski pes, ki ima na zgornji plavuti belo liso), videli zelve in kot hipnotizirani obcudovali manto (imela je 5m cez plavuti), ki je priplavala mimo, odplavala in se cez 3 minute spet vrnila. No, pa ni bila samo ena :) Potem je bilo pa se nekaj posebnih vrst rakcov, ki sva jih prvic videla - harlequin schrimp, vec vrst zivopisanih polzkov - nudibranche in pa pipefish, frogfish... V glavnem bilo je super.

Podvodne slike sva si izposodila iz interneta.

Tako je izgledala najina soba na ladji.

Turkizno modra voda ob otokih.

Soncni zahod z ladje.

Welcome to Thailand

Pa ceprav nisva za orto turisticne kraje, sva jo vseeno iz Malezije mahnila na Puhket. Ampak vmes se je zgodilo velikooo stvari.

Iz Perenthian island sva se spet s speed boat peljala na celino in tokrat je naju, namesto priletne Anglezinje, zabaval kar cel coln Malezijk - muslimank. Rute cez lase, soncna ocala cez obraz in nasmeh do uses. Smejale, vrescale so kot prave babnice, tudi po tem ko jih je val zalil in so bile vse mokre. Zdelo se nama je, kot da so sle babnice na sindikalen izlet :)

Na celini pa potem z mini busom (kombi z vsemi sedezi) do Kota Bahru pred malezijsko-tajsko mejo, potem pa z lokalnim busom do meje.

V Kota Bahru sva si sla pogledat se "wet market", za katerega v vodnicku pise, da je unmissable. Pa nisva vedela ali je tako dober, da ga ne smeva zgresit ali je pac tako velik, da ga ne mores zgresit. Pa je bilo bolj ono drugo :)

Lokalni bus te pred mejo vrze ven, nato se 1 km sprehodis, potem pa spet se na par mini busov da koncno prides do Puhketa.

To je kar tipicen nacin potovanja tukaj. Sicer je nekoliko drazje, je pa pogostejsi, hitrejsi in najbrz tudi "udobnejsi" nacin kot pa redne avtobusne linije. Ponavadi zgleda tako, da te poberejo pred hostlom, se vozijo okoli, da poberejo se vse ostale, potem pa se dobijo zunaj mesta se z ostalimi mini bus prevozniki in zamenjajo potnike glede na njihovo zeljeno destinacijo. Tako da ne ocenjujeva, s kom potujeva po izgledu mini busa, ker itak ne ves, v katerem bos kasneje pristal.

Menjava mini busa na obrobju mesta.

No, ce ni mini bus cisto poln potnikov, potem pa prevazajo kaksno cudno robo, tako da sva si kabino 1x delila z enormnimi kolicinami posusenih rakcov - o vonju si lahko samo mislite. Ampak clovek se tudi na to navadi ;)

Trenutno sva na Puhketu in se preganjava okoli z motorinckom. Noro!