Raj za potapljanje

Se nekaj let nazaj si lahko placal sobo na otoku Sipadan in si imel koralni greben pred nosom in koralno steno, ki se spusca do globine 500m (ka si ti nor :) - mene pa ze na Bisevu stisne, ko na jadrnici globinomer kaze -97m). No, zdaj ni vec tako, ker je otok nacionalni park in je izhodisce za potapljanje mesto Semporna na celini.

Otok Sipadan. Na to bi se na pa brez problema lahko vsak navadil...

Ker je otok Sipadan s svojimi res fantasticnimi moznostmi potapljanja prava meka za potapljace, so se dive centri malo razvadili in ponudijo zelo slabo storitev za veliko denarja. Smo mislili, da je samo z nasim dive centrom tako, pa so vsi priblizno glih. Resuje jih pa resnicno ohranjen in lep podvodnih svet z veliko zivalmi in res fantasticnimi koralami, da potapljaci kar derejo v Semporno. Zelv po dveh potopih nismo vec steli, tudi whitetip reef sharkov ne. Zelv se skoraj dotaknes, z sharki se pa iz oci v oci gledas (pa to so cisto prijazni sharkiji ;)

Na enem potopu smo videli toliko barakud, da je bilo vse kar crno :) sele ko je kdo zaplaval blizje si videl, da so dolge tudi po 1,5 m.

Veliko je rib vseh moznih velikosti, nudibranchov, raznovrstnih koral... res lepo... in mislim, da je bil to eden izmed najboljsih potapljaskih spotov.

Zjutraj, ko si odprl oci in slisal, kako se zunaj dezne kaplje poigravajo, bi kar nazaj zaprl oci in jih se enkrat odprl in upal na sonce. Pa ni pomagalo. Sli smo se potapljati tudi v takem vremenu, tudi na to dezevno jutro.

Eno noc smo preziveli na otoku Mabul in sli na sprehod po otoku, da vidimo kaj zamujamo. Nasli smo resort z water bungalovi, ki je bil zelo zelo vabljiv, dokler nismo videli cenika ;)

No, tak pomol je vodil pa do nasega water bungalova. To je to za ta denar ;)

Ceprav je bil nas water bugalov res samo za silo, se mi je pa vseeno malo prikupil. Zreti v daljavo morja, gledati, kako se dan prevesa v noc, poslusati sprehajanje prstov po strunah kitare in si mrmrati More than words je pa tudi neprecenljivo! 

 

Orangutanka iz kantine

Da smo prisli v dolino Danum, smo morali najeti dzip 4x4 in pricakovali smo divjo voznjo (no, vsaj midve s Tino). Namesto razburljive voznje z dzipom smo bili delezni le slabega makedama, pa ne tako slabega da moja Corsa ne bi zmogla :)

Skupna lezisca so locena na fante in na punce in midve sva bili kraljici najinega malega kraljestva - 48ih postelj, terase in kopalnice. Na reki Kinabatangan smo se naucili, da so jutranje in vecerne ure prave za opazovanje zivali. Tako smo se samomorilsko zbujali ob 6:00 in sli na fotolov za divjimi zivalmi. Hodili potiho, iskali zivali visoko v krosnjah, plezali na opazovalne stolpe in svicali, da je se pot s komolcev kapljal. Pa je bila ura komaj 9:00 zjutraj :)

Razgledna ploscad tik pod krosnjo enega izmed najvisjih dreves v dzungli. Je bilo kar adrenalinsko :)

Spuscanje po lojtri iz drevesne opazovalnice nazaj na trdna tla - do dol se cetrtina, do vrha pa se... :)

V kantini so imeli knjigo, kamor si vpisal, kaj, kdaj in kje je kdo videl kaksno zival. Pa je najveckrat pisalo, da vidis divjega orangutana kar iz terase v kantini. S Tino sva se po kosilu zavalili v udobne lezalnike na terasi kantine, fanta sta sla pa se malo v gozd, ce najdeta kaksnega orangutana. Pa sva ga midve prej videli in to s terase :) Orangutanka je namrec hodila na kosilo na bliznje drevo in tako smo jo brez problema opazovali kaksne pol ure. In naslednji dan tak isto.

D terasa z razgledom na divjo orangutanko.

Orangutanka s kantine

Ko najdes pa orangutana sam v gozdu, je pa cisto divji obcutek - za Jureta :) eni nismo imeli te srece.

Red leaf monkey (Blaz pa sigurno ve, kako se ji po slovensko rece :) je pa takole opazovala Gasperja in Jureta, ko sta oprezala za divjimi zivalmi iz drevesne opazovalnice. Midve s Tino sva pa v kantini oprezale za orangutanko :)

Izkusili smo tudi, kaj je to tropski dez. Prvi dan smo po kosilu sli na izlet do slapov, pa se je ze po 5 minutah uscalo. In mi, ne da bi se obrnili, smo nadaljevali pot. Pa dez ni problem, ker je toplo, smo pa za to izkusili pravi leeches attack (napad pijavk). Nic, hlace v stumfe pa gasa, a ne za dolgo. Ustvaljali smo se na par metrov in si iz cevljev s palico frcali pijavke. Ocenjeno na uc je imel vsak 30 pijavk. Rabili smo pa kaksno uro, da smo uvideli, da to ne pelje nikamor in se vrnili nazaj :)

Do koze premoceni smo se vsakic vracali nazaj, enkrat od dezja, drugace pa vsakic od svica. Takole smo pa nekateri susili denar, ki je bil skrit v pasu od hlac, ker je bil MOKER :)

Kar tezko verjeti, da je tole svic aaa...

 

Koncno pravi Borneo

poln zivali in dzugle.

V Sepiloku smo sli se v Rainforest Discovery Center, kjer smo se lahko sprehajali po canopy walku (pot, ki poteka v visini krosenj) in splezali na opazovalne stolpe. Obcutek biti nad krosnjami je bil fascinanten.

Utrinki z nasega potepanja po parku.

Jure pri opazovanju ptic na razglednem stolpu.

Zvecer smo sli na na canopy walk, kjer naj bi med 18:15 in 18:35 lahko videli letece veverice. In glej ga zlomka, smo jih ;) Videli smo eno leteco veverico, ki je splezala v krosnjo najvisjega drevesa, se pognala v praznino in zajadrala. Imeli smo veliko sreco, da smo na canopy walku naleteli na vodica iz nasega hostla, ki nas je povabil na nocni sprehod. V slabi uri smo videli toliko zivali, da se nam je kar smejalo; od letecega lemurja, misje srne, kuscarja, dihurja, pocasnega lorisa, sove...

Se vec divjih zivali smo odsli pogledat na reko Kinabatangan. Ker je ob njej ostal samo ozek pas primarnega gozda in se zivali nimajo kam skriti, jih je tam zelo lahko najti. V koci, kjer nudijo hrano in prenocisce si je mogoce z najetim colnom dvakrat dnevno ogledati bregove reke in polno divjih zivali. Polno je ptic, manjsih krokodilov, opic (makakov, proboskyjev, orangutanov) in pa cred divjih slonov.

Reka Kinabatangan z nevihtnimi oblaki.















Ko se naenkrat dzungla konca in sledijo le kilometri oljnih palm.

Mislim, da so nas vse najbolj fascinirale opice probosky z zanimivimi noski in okroglimi trebuscki. Stari samci pa imajo prave dolge kumare.

Opice Makak

Ptic Hornbill

Tu nimajo afriskih slonov (logicno, saj nismo v Afriki ;), ampak pigmy elephant-e. So najmanjsi izmed vseh bratrancev - visoki so samo 2,5 m ;-) Lahko si predstavljate, kaksen je obcutek, ko gledas divje slone, ki se igrajo v vodi in valjajo po blatnem obrezju iz razdalje samo nekaj metrov. Fenomenalnen!

Zal smo videli samo enega orangutana pa se tega pozno zvecer v krosnji dreves, tako da se jutri odpravljamo naprej - v dolino Danum, kamor odhajajo ekipe raziskovalcev, vcasih pa se kaksen trapast in navdusen turist.

Ko je backpacker izgubljen - Borneo

Ker nimava rezerviranih sob za celo leto naprej :) sva spremenila svoje plane in izpustila sever Tajske, Laos, Kambodzo in Vietnam. Po shopingu v Bangkoku sva si kupila letalske karte do Kuala Lumpurja, potem pa direktno na malezijski del Bornea, kjer sva se zopet dobila s Tino in Gasperjem.

Komur omenis Borneo, pomisli na dzunglo in ljudozerce. No, slednjega ni, dzungle pa je zelo malo - vecinoma le v nacionalnih parkih. Malezijci so povsod nasadili oljne palme, tako da te kar srce boli.

Ze v Lonely Planetu je napisano, da so backpackerji prve dni cisto zmedeni, saj nicesar ne mores poceti na svojo roko in se moras posluziti zelo dragih turisticnih tur. Po 2 dneh smo se koncno odlocili kaj in kako in smo sli - po Borneu.

Kota Kinabalu, prvo nase srecanje z Borneom. Toliko o nerazvitosti in ljudozercih ;)

Ce bi jih metali za nami, jih ne bi vzeli. Morske klobase po dober evro za kilogram. 

Med vsem studiranjem vodnickov, brskanjem po internetu, sprasevanjem drugih, o tem kam se splaca iti, smo se v Kota Kinabalu najbolj veselili vecerje na mestni trznici - friske ribe (rdec in bel sneper), lignjev in skapov gigante iz zara.

Tak soncni zahod je pa v Koti Kinabalu vsak vecer. Resno! :)

Sposodili smo se si motorincke za 2 dni in sli malo naokoli. Tu ne poznajo serpentin, ampak naredijo cesto kar naravnost cez prelaz, tako da se kaksni starejsi avomobili s tezavo vlecejo navzgor. Ampak mi smo picili z motorincki mimo kot strela, ene 30 km/h :)

Zelili smo zlesti tudi na najvisji vrh JV Azije na Mount Kinabalu (4100 m), pa racunajo za 2 dnevni treking 190 evrov na osebo, samostojen vzpon pa ni dovoljen. Za hribe pa ne damo toliko, ce jih imamo pri nas cel kup. Smo sli pa samo na kratek treking v oblacni dezevni gozd pod goro. 

Z motorincki smo se vrnili v Kota Kinabalu, potem pa jo mahnili na sever Bornea, da bomo sli malo ven iz ustaljenih popotniskih poti. Sli smo na otok Banggi, ki je po opisu v vodniku izgledal se kar perspekitvno, ampak smo ga takoj naslednje jutro zapustili. Otok je bil zelo zelo dalec od pridevnika rajski. Na otoku ni bilo nobene plaze, nobene moznosti snorkljanja, transport na sosednji otok je bil pravi rop pa se dvorisce nasega hostla je bilo pravo smetisce.

Nic, smo rekli, najbolje da gremo tja, kamor gredo vsi in ne odkrivamo "skritih" kotickov Bornea. In smo sli pogledati rehabilitacijski center za orangutane Sepilok.

Pri sekanju gozdov (za plantaze oljnih palm) pogosto ostanejo osamljeni otoki primarnega gozda, v katerega so ujete zivali, med njimi tudi orangutani. Starejse zivali premestijo v druge gozdove, mladici pa pogosto ostanejo sami brez mame. Ker so mladici do prvega leta popolnoma nebogljeni, jih prevzamejo v rehabilitacijskem centru, kjer zanje skrbijo. Tam jih hranijo in se jih trudijo nauciti prezivetja v divjini. Hrano jim odmikajo vedno dlje v gozd in mnogi postanejo oz. ostanejo divje zivali, nekateri pa se vracajo na krmisca (se posebej kadar je hrane manj). Na enem izmed krmisc lahko orangutane vidijo tudi turisti, kar pa je vseeno boljse kot zivalski vrt, kjer so zaprti v kletke. No, pravzaprav smo upali, da bomo lahko orangutane videli cisto od blizu ali pa se jih celo dotaknili, ampak temu bi potem zares tezko rekli rehabilitacijki center :)

Hranjenje orangutanov na platoju najblizje rehabilitacijskemu centru. Za kosilo pa seveda banane in malo mleka.

Ce nimas skodelice za mleko, si pa pomagas z bananinim olupkom.

Tako se pa AFNE GUNCA :)

Brzina tu ni vrlina

za to se moras pravocasno odpraviti na pot, da ujames let iz Yangona v Bangkok. V Kalawu sva sla na zeleznisko postajo ze 3 ure pred domnevnim odhodom vlaka, potem se je ura odhoda spreminjala, kakor se je pac usluzbencu zazdelo. Koncno sva stopila na vlak in se podala na 100 km dolgo pot z vlakom od Kalawa do Thazija, za kar sva potrebovala 7 ur in pol. Vlak je bil natlacen, vsaj tako se nama je zdelo tisti dan, do zadnjega koticka. Ljudje so s sabo vlekli toliko robe, kot bi se selili v poletno rezidenco v nizino.

Prodajalcev zelenjave, cudnih cvrtkov, pijace, kuhane koruze, v glavnerm ni da ni, se je gnetlo na vsaki zelezniski postaji, nekateri so celo skocili na se peljoc vlak, se drli po vagonih kaj prodajajo in na koncu, seveda se iz peljocega vlaka, izkocili. Da se peljejo pa na strehi... je pa cisto nekaj vsakdanjega.

Zvecer sva prisla v Thazi, ki naj bi bil pomembno zeleznisko krizisce, tako kot nas Zidani most. No, samo da te tu pocaka konjska vprega namesto taksija, ko gres v mesto. Cena konjskega taksija je bila 1 dolar, hja, potem je pa hostel cisto blizu in sva jo mahnila kar pes. Pristala sva v najdrazji sobi v Burmi za 10 dolarjev - soba bi bila tezko se manjsa, postelja tezko se bolj trda, z deljeno kopalnico pa se brez zajtrka. Nic hudega. Sva naslednji dan blizu zelezniske postaje nasla burma style lokal in si privoscila neko cvrto testo z malo recimo temu fizola in crno kavo s kondenziranim mlekom. Ceprav se ne slisi bog ve kaj, ampak sva bila kar zadovoljna :)

Ta dan sva se odlocila, da greva se malo blizje k Yangonu, do 200 km oddaljenega Taungooja. Ker sva sla na express vlak, sva razdaljo premagala v 6 urah. Smo pa bili brzinca! Postopek nakupa karte je tu kar podvig. Tu ne kupis karte na obicajnem okencu, ampak te peljejo nekam zadaj, potem pa se v polomljeni anglescini zmenis kaj bi imel. Preden se uskladis, kdaj gre vlak, ker po njihovo gre bolj po burmanskem casu, ali imajo se proste sedeze, pa koliko stane, kar traja. Seveda placamo tujci v povprecju 7-10x vec za karto kot oni. No, voznja je stala 4 dolarje/osebo s sediscem v standardnem vlaku - lesene klopce, lesen pod, pa taka scena.

Ce ti zmanjka pa vode na vlaku, ti jo pa ta puncka natoci iz vrca. Toliko avantrista glede prebave pa nisva.

V Taungooju sva mislila iti v delovni kamp slonov, pa sva na zalost ugotovila, da je drzava lansko leto novembra zaprla to obmocje za tujce. No, lepa! Ponudili so nama nek demonstracijski prikaz delovnih slonov, potem pa se jahanje in pa umivanje s sloni za tako ceno, da sva rekla ni sans. To je neki na pol in sva se naslednji dan odpravila kar direktno v Yangon, z vlakom seveda! :)

Spet kupovanje kart in pregovarjanje. Vlak ob 8:40 ni imel vec sedezev, razen v 1. razredu; cena je pa za standardni vagon 5 dolarjev, za 1. razred pa 13 dolarjev po osebi. Aaaa cel rop! Je bil prostor pa v vlaku ob 12:00. Nic, sva rekla, vzameva ta poceni karte brez sedezev, saj nimajo kaksnega sofisticiranega sistema za rezervacijo sedezev. No, pa so ga imeli :) Statistika voznje glede sedenja in stanja je pa taka: od 7 ur 45 min, kar smo rabili za 200km, sva prvo uro suvereno sedela na lesenih klopcah, potem pa je prisel konduktor in naju pregnal, da sva stala - jst 4 ure, jure 6 ur, ker je kasneje dobil sedez. Gneca je bila pa taka, da tam kjer bi v Evropi bilo 8 oseb, jih je bilo tu 20 plus precej krame. Ja, sva se malo nastala :)