sreda, 29. september 2010

Namesto ene kar stiri noci

Pomanjkanje telefonov se je se kako poznalo, ko smo "cakali" na "slow boat". V Vancuvru se je sefe vasi pogovarjal s kapitanom in ta mu je rekel, da bo ladja v vasi Ughele ob 16:00. Ura se je se ene 2x spremenila, tako da smo prisli do koncne 23:00. Tako smo misli takrat :)

V vasi so nam nasli coln in napraskali od nekod se nekaj bencina in tako smo se v vecernem mraku prepolno nalozeni (se od nekje sta se znasla se 2 vascana s prtjago, ki seveda nista placala za pot - u la la :) peljali do vasi Ughele. Bilo je cudovito; svetlikajoc plankton ob colnu in zvezdnatno nebo nad nami. Z veseljem stopimo na trdna tla in ko nas vprasajo, kaj pa mi tukaj, jim razlozimo, da cakamo ladjo, ki bo prisla ob 23:00. No, lahko si mislite, da so se nam samo siroko nasmehnili in rekli, da ladje ne bo do zjutraj! Halo?! Kako to?! Pa nas sefe se je pogovarjal s kapitanom...

Cakanje se preden smo ugotovili, da vascani mislijo resno, kdaj pride ladja.














Glede na to, da v vasi ni nobenih sob za turiste, se je gostoljubnost Salomoncanov res izkazala, saj smo prespali kar pri enih doma. Zjutraj so nam postregli malo riza in kakava in ze smo sibali na ladjo. Ker so v vasi pomol se gradili, je ladja ostala kar sredi zaliva. Najprej smo se vkrcali na manjsi coln, se peljali do sredine zaliva in se vkrcali kar cez ograjo. Eni gor, eni dol... bilo je...hm, zelo zanimivo :)

Stefan na ta pocasni ladji. Cez dan je zgledala voznja cisto v redu...














Po 8 urah sva prisla do Marovo laguna, kjer sva se poslovila od Stefana in jo mahnila v Charapoano. No, izkrcanje je bilo tudi v tej vasi identicno, samo da tu sploh ne gradijo pomola in ga se nekaj casa ne bodo :) Prezivela sva 2 dni v sipmaticnem resortu, snorkljala in se v lesenem kanuju (dugout kanu) prevazala okoli. V kanuju, za razliko od domacinov, nisva mogla sedeti na klopci, ker bi se TAKOJ prevrnila, ampak ce sva sedela na dnu, je slo pa kot raketa. Kasneje sva slisala, da so se eni turisti cudili, ces poglej belca v kanuju, kaksna kerlca! :)















Ceprav je bil sosednji otok lucaj kamna stran, nekako nisi cutil potrebe, da bi plaval cez. Med otokoma je tak drop off, da te je kar stisne pri srcu. Plitvo morje do 5 m, ki kar naenkrat pade na 400 m globine. Si lahko predstavljate, da je teeeemmmnnnoooo, ko pogledas dol :) No, pa se na sosednjem otoku so hranili morske pse s pomola, tako da jih je vsakic ene 14 plavalo okoli.
 
Dobila sva ugodno varianto prevoza in jo mahnila se na vzhoden del Marovo laguna. Pogled na tipicno vas v Marovu.














Odlocala sva se, ali ostaneva v resortu Tibara, ki je ze v Lonely planetu oznacen kot "ne prevec dobro vzdrzevan", ali pa greva dalje v Ropiko. S colnom pristanemo na obali Tibare in Jure skoci do lastnika, ki ga ni bilo doma. Jure sreca tete, ki mu obljubijo, da bodo vse zrihtale...
 
Hiter pogled na hisko in njeno notranjost naju kar malo stisne. A tukaj bova?! Lonely planet je imel cisto prav! Tole je res sranje! A poti nazaj ni bilo, coln je odpeljal. Ok. Tu bova eno noc, potem jo pa pes mahneva do Ropika, ki je bil po najinih izracunih 3 ure hoje stran.
 
Tete zrihtajo hisko tipi top - naredijo posteljo, pometejo, odgrnejo zavese, nastimajo sveze brisace in okrasijo sobo s sopkom orhidej. No, hiska je zgledala ze 100% bolje :) Zvecer spoznava se lastnika Lutna, ki nama malo pojamra, kako ni nobenih turistov (ni cudnega!) in v knjigi gostov opaziva, da sva bila prva turista po 13 mesecih.
 
Hrana je bila dobra, ljudje prijazni in turkizna laguna pred teraso je pa tudi naredila svoje :)














Terasa pred hisko ti je kar prirasla k srcu, ceprav si mislil, da se bo se ta trenutek zrusila.














Glede na to, da sva mislila ze po prvi noci pospraviti stvari in iti, sva ostala stiri noci. Sva se sama sebe presentila :) Ne boste verjeli, ampak tudi tukaj sva snorkljala, se cudila drop off-u, sla za cel dan naokoli z dugout kanujem (opeklo naju je kot norca) in z njim iskala mante po Marovo lagunu (videla celo dve) in v bliznjem grmovju raziskovala razbitine bombnika USAAF B24D, ki je bil sestreljen v drugi svetovni vojni.















Soncni zahod je bil kicast...

Dolgcas nama ni bilo. Vedno so se okoli hiske podili otroci, ker je bilo iz najine terase boljse skakat v vodo kot kje drugje :) No, ali pa so lovili ribe ali pa samo gledali naju...














...ali pa so se s kanujem vozili mimo terase.














Nasmeh
pa se eden...

Dnevi so minevali in v petek nama Luten pravi, da nama bodo hrano za soboto prinesli ze v petek zvecer, ker v soboto oni NE delajo. Tukaj so adventisti in za njih je sobota to, kar je za kristjane nedelja. Ampak da tudi kuhas ne, ta se nama je zdela pa mocna :) Hrana je bila na mizi ze v petek zvecer in v soboto sva jo mahnila k masi.

Cerkev.














Namesto zvona je bila na drevo obesena kar plinska jeklenska, za potrkavanje pa kos zeleza. Maso je seveda vodil Luten, prisotna sva bila pa midva in zene njegovih sinov, vnuki, njegova sestra in brat. Na masi sva se kar zabavala: najprej je tajnica prebrala porocilo prejsnjega tedna - pristonost pri obredih in koliko denarja so zbrali, potem je bila pridiga. Luten je pridigal s tako zavzetostjo, da nisva mogla verjeti in zdelo se nama je, da vse 100% dobesedno verjame, kar pise, in da mu ni jasno, da gre za prispodobe. No, prvic sva slisala da je kaca v raju letela :)














Med maso so nama potisnili pesmarice v roke in sva mogla peti...














Potem pa spet pobiranje denarja. Ce si zelel dati za cerkvene stroske si dal denar na levo stran oltarja, ce za obnovo cerkve na sredino, ce pa za projekte, ki jih organizirajo adventisti, pa na desno stran. Teli projekti pa so bili nekaj! V "bogatih" dezelah na Pacifiku so zbirali denar za gradnjo adventisticne cerkve v Helsinkih in Kobenhagnu. Halo! Pa teli tu na Salomonovih otokih se za bencin nimajo!

Prisel je teden naokoli in nekaj srece je bilo na najini strani. Poleg pocasne ladje je ta teden peljala na glavni otok v Honiaro tudi hitra ladja, ki sva jo ujela v Mbunikalu. Natancnega urnika ni, med 11:00 in 14:00 moras biti tam. Ko je ladja prihajala, so vsi stekli na obalo in vneto mahali. Se je ze zgodilo, da je kar odpeljala naprej, ne da bi se ustavila. Moz z ladje zaklice, samo 5 oseb gre lahko gor. Uuuu pisuka, midva pa nisva med prvimi. Zdrenam se v ospredje in slisim, kako moz na ladji steje ena, dva, tri, in mene oznaci za stiri... uf, sranje, Jureta ni za mano.... no, v koncni fazi nas je potem slo gor 10 in se je vse srecno koncalo. Pac, Salomonovi otoki :) In ze sva bila na poti v Honiaro, kjer sva se spet dobila s Stefanom.

petek, 03. september 2010

Na Pacifik

Zapustila sva turisticen Bali in se cez Brisbane podala na Solomonove otoke. Evo, pa sva na Pacifiku. Glavno mesto Honiara je malo vecja od Vrhnike, vse trgovine so v rokah Kitajcev, asfalt se konca 10 km iz mesta, najboljsa pijaca je limetin sok in betel nut tudi tukaj kratkocasi Solomoncane. V drzavi skoraj ni cest, ni telefonov, ni elektrike, se pomolov za vkrcavanje na ladjo skoraj ni... ko izves, da v najbolj turisticen predel drzave pelje samo 1 hitra in 1 pocasna ladja na teden (obe gresta isti dan), ti je hitro jasno, ali rabis veliko casa ali pa veliko denarja, da letis z letalom. Se vecji problem je transport med manjsimi otoki, kjer za transport s colnom placas 3x vec kot pa za 1 nocitev s hrano za oba. Obstaja sicer se lesen kanu...ampak to je ze druga zgodba. Najvecja tezava v bolj odrocnih krajih je sploh dobiti bencin. Pravijo, da je bencin drag kot vrag (1 do 1,5 evra), da pa za 10 solomonskih kokosjih jajc das 3 evre, je pa vse v redu :)

V Honiari spoznava simpaticnega Belgijca Stefana, s katerim se skupaj odpraviva na otok Tetepare. Ker ''fast boat'' ni peljela (Solomonci so kupili kitajsko recno ladjo, ki pa ni primerna za plovbo po razburkanem morju - a bejs :), ''slow boat'' pa je bila, hm hm, nevarno prenatrpana, smo skocili na malo lokalno letalo. Pred letom je izredno pomembno, da se pozanimas, na katerem "letaliscu" iztopis. Prvi postanek: "Aha, ta se ni za nas..." Cez 10 minut: "To je to. Vas Seghe." Pristanemo na lokalnem travnatem letaliscu, poberemo nahrbtnike in malega aviona ze nikjer vec ni. Je imel se kar nekaj postankov za oddelat tisti dan. Iz otoka Tetepare naj bi nas prisli iskat s colnom, ampak ker jih pri "letaliscu" ni bilo, zmenjeni pa smo bili v vasi Seghe, smo seveda neumni turisti vprasali: "Kje je pa vas?" No, kar nekaj nekaj casa je minilo, da nam je potegnilo, da je tistih 10 his ob letaliski stezi vas Seghe.

18-sedezno letalo in letaliska steza v ozadju.




























Cisto drugace je, ce potujes se s kom, ki je pravkar prisel iz sodobnega sveta, saj ta opazi veliko vec stvari, ki so nama ze nekaj cisto obicajnega. In Stefan, poznavalec vseh dokumentarcev, se posebej dokumentarcev od BBCja, naju je s svojimi komentarji ves cas opozarjal na to. Kdor pozna BBC dokumentarce Planet Earth ve, da je vedno v dokumentarcu tole: "... and here we are..." izreceno s ful dobrim glasom Davida Atenburga. Ja, in isti glas in isto veselje v glasu ima tudi Stefan :) tako da se nama je vsakic zdelo, da sva sredi dokumetarca :) Tako je bilo tudi na poti na Tetepare, ko so nam druzbo delale letece ribe in se Stefan naenkrat obrne in rece: "...and here we are..." :)

Rezervat Tetepare - sprehodi po dzungli, iskanje krokodilov v bliznjem jezeru in plavanje z dugongi.

Zvecer smo sli v gozd iskat kokosove rake. Nasli smo sicer samo velikosti S in M, kaksni veliki kapitalci pa so se izmaknili nasemu nadlegovanju. Prehranjujejo se s kokosom in lahko s svojimi velikimi klescami brez tezav odprejo svez kokos. Se Jure ima z nozem kar nekaj tezav, da ga odpre :) So pa baje dobri tudi na krozniku, ampak mi tega ne vemo, ker smo v eko rezervatu. Smo pa rangerjem za to ves cas grozili, da bomo kaksnega pojedli :)
Plaza na Tetepare in turkizno morje... samo se sonce je manjkalo, kar nekaj dni, da bi bila barva res turkizna.
Vse eko, no, skoraj vse... Ker rib v rezervatu ne smejo loviti, se morajo s colnom odpeljati ven iz zacitenega obmocja, potem pa se preganjajo naokoli in sprasijo veliko vec bencina, kot pa je tista riba sploh vredna. Ali pa ce bi kupili par rib v bliznji vasi od ribicev za en majhen denar? :)

Ker jim rezervacije v eko rezervatu ne gredo od rok, eno noc prespimo v rangerski ucilnici (skoraj isto kot v eko hisi, samo da si imel se luc na soncne celice in vse seveda u ''pola cjene''), druge tri noci pa v bliznji vasi Vankuva na otoku Rendova, da pogledamo, kaj dogaja v vasi.

Vas iz lesenih kocic kritih s palmovimi listi, z nekaj cerkvami in cerkveno mejo, ki loci vas na metodiste in sedmoadventiste (ja, tudi mi nismo mogli verjeti :) Vsi se drzijo svojega dela vasi in na sprehodu smo bili samo v NASEM delu vasi. Cudno ni kaj. V nedeljo pa obvezen obisk pri masi. Razumeli nismo kaj dosti, pa se nam zdi, da tudi vascani ne, so pa zato zelo zelo lepo peli, tako zavzeto kot nune v filmu Nune pojejo.

Tipicna hisa














in glavna "ulica" v vasi.














Igranje fuzbala z mulci je obvezno in kmalu so vsi vedeli, da smo v vasi. Pa pridejo lokalni rezbarji z lesenimi skulpturami, posodami, zlicami malo na obisk... zvecer pride pa cela vas k nam v kino. Vascani so nasli generator, bencin in zvocnike, Jure je priklopil se najin mali racunalnik in evo, tu je kino. Sicer so si zeleli kaksen pretepaski film, samo tega pa nimava... so pa zato videli najbojse dokumentarce o naravi - Planet Earth od BBCja, seveda.

No, reklamo, kaj si lahko ogledajo, smo naredili gostiteljevi druzini in sosedom ze po kosilu. Zvecer je bilo polnooooo in crno.














Popolna tisina in samo izbuljene oci... gledali smo dokler smo imeli bencin...














Ce si lacen, splezas pa na drevo po papajo; mi pa komaj na cesnjo zlezemo...














Otroci iz Vankuva, nekateri crni kot oglje, drugi pravi angelcki in genski cudez :)



























Eni so pa crni...

drugi pa crni in blond...
 

Za konec pa se ena gasilska z gostiteljevo druzino in Stefanom.