Zakaj bi z roko, ce lahko z nogo

Nyuangshwe je izhodisce za enodnevni izlet s colnom po jezeru Inle. Velika zanimivost je veslanje colna kar z nogo in tako vecinoma veslajo vsi, ki imajo samo manualni pogon :)

Fante je ujel tisto jutro samo 3 ribe. Ali je rib bolj malo ali pa je tehnika malo zastarela?!

Zelo lepi so tudi plavajoci vrtovi - dobesedno :) na njih pa gojijo vecinoma paradiznik.

Pogledati smo sli se trznico in tole je bil samo parking.

To bi nasli pri nas samo se kaksnem muzeju ali pa v zapraseni kleti stare mame.

Ugodno kupili araside in dobili prisrcen nasmeh v zameno :)

Ko kupis veliko stvari na trznici, jih moras spraviti se domov. So pa mojstri zlaganja na mali kamiondzo.

To, da zivis v baraki in gledas fuzbal prek satelitske smo ze kdaj videli, ampak da se domov pripeljes se z lesenimi kolesi in vprezenim volom.... to gre pa samo v Burmi.

Pogledati smo si sli se neke stare pagode, kot da jih v Baganu nismo dovolj videli, potem pa smo jo v mraku mahnili nazaj proti domu. Na nebu so se pojavile prve zvezde in topel veter je bil prav prijeten v vecernih urah. To pa je prednost, ce si v najtoplejsem mesecu v Burmi, v vodnicku namrec pise, da je zvecer na jezeru prav mraz :)

"Kolk je pa pes do tvoje vasi?"

Uf, kje naj zacnem, ko pa se je v tem casu zgodilo toliko stvari...

Iz Bagana smo se premaknili v Kengtung - v majhno mesto ujeto med hribovje province Shan, kjer smo koncno usli neizmerni vrocini. Mocno smo si namrec zeleli videti hribovska plemena, saj smo slisali, da so tu se bolj ali manj pristna (za razliko od tistih na Tajskem, v Laosu in Vietnamu). Ze hostel je bil zgodba zase. Nekaj let nazaj je hotel vodil gospod Harry, ki je bil tudi prvi vodic za hribovska plemena in je bil dobra dusca. Potem je pa umrl in je biznis prevzela njegova zena. Ker je bila bolj mocnejse postave, smo ji pravili kar Mati, iz njenim pikrih pripomb pa smo si se cel dan delali veselje. Ko smo vprasali, ce nam da kaj popusta na sobo, glede na to da bomo vzeli 2 sobi za 4 dni, se je samo nasmehnila in rekla: "Not good for my biznis." Drugic smo jo vprasali, ce ji placamo v njihovi valuti ali v ameriskih Dolarjih, pa jo je takoj zanimalo po kaksnem tecaju smo menjali, da ne bo spet kaj slabse za njen biznis. V sobi pa je bilo poleg raznih pravil na temo: ''ce kaj zlomis, potem to tudi placas...'', med drugim: ''The money you are, the duty you have.'' No, iz tega se pa se danes delamo norca. Kaj za vraga naj bi pa to pomenilo?!

Imela je pa cez se lokalno vasko crpalko (kjer ti natocijo bencin iz 1,5L fante), cel avtopark - avto, tuk tuk in motorje... Bila je prava gospodarica svojega malega imperija :-)

Za ogled hribovskih plemen smo dobili super vodica Lenga, ki je plemena prav obozeval. Govoril je njihove jezike, se ucil o njihovih navadah, jim nosil zdravila, semena, fotografije... Na zacetku se niso marali fotografirati, ker naj bi potem to turisti izkoriscali za crno magijo. Ko pa jim je prinesel prve fotografije, se je zadeva cez noc obrnila. Ko smo prisli v vas plemena Akha, se je ena stara mama prav razburila, da ona pa se nima svoje slike in se je slikala tako rada kot kaksen otrok.

Pleme Eng

Na obisku pri poglavarju plemena Eng: Tina, Leng in poglavar.

Se vedno so v uporabi muskete, ki se polnijo skozi cev s smodnikom, tesnilom in sibrami, kot so to delali do 19. stoletja. No, v 1.svetovni vojni so imeli ze puske!!!

Zjutraj smo se z gospodaricinim tuk-tukom peljali do vznozja hribov, potem pa jo pes mahnili do plemen. Ponavadi je tako, da dlje kot gres bolj prvinsko je pleme. Najbolj smo si zapomnili pleme Lahu-Shi, do katerega smo hodili samo 2 uri in pol. V svojo bambusovo kolibo nas je sprejel pomocnik poglavarja. Mi smo sedeli na eni strani kolibe, na drugi strani pa gruca vaskih otrok in nekaj moskih. Nevem, kdo je bil komu bolj zanimiv - oni nam ali mi njim.

Kako prvinski so, se z besedami ne da dovolj dobro opisati, vam bo pa tole dober oris. Otrok star 2 leti se pokaka (hlac ni nosil), sestrica, ki je stara 6 let, ga nese iz kolibe, vzame palcko in mu z njo obrise rit, vso sliko pa dopolnjuje se vaski mesancek, ki za otrokom poje drek in mu se polize ritko. Se vec! Med pogovorom v kolibi so nas zabavala njihova vprasanja:

Lahu-shi: "Kaj delate pri vas na polno luno?"

Mi: "Hm, nic," in bukovo gledamo.

Edina moderniteta v kolibi je bil na steni koledar z lustno Azijko, pa imajo tisto obeseno na steni samo zaradi zenske in jim je nas koledar cista neznanka, saj se ravnajo se po lunarnem koledarju.

Lahu-shi: "Ali imate pri vas skrzate?"

Mi: "Ja."

Lahu-shi: "Kako jih pa pripravljate?"

Mi: "Hm..." pa smo spet ostali brez besed.

No, otroci jim potrgajo krila in noge in jih potem zive pol dneva vlacijo po rokah in ustih, zvecer pa jih specejo s cebulo in cesnom zavite v bananine liste. Se vodicu Lengu so se ob pripovedovanju cedile sline...

Tale nam je bila pa zmagovalna:

Lahu-shi: "Koliko dni hoda je do vasi, kjer zivite?"

Mi: "Kaksno leto..."

Nihce iz teh hribovskih plemen ne hodi v solo, ker je to drago (prevoz do sole stane cca 1 USD, ki pa ga nimajo kje dobiti), otroku je potrebno zjutraj pripraviti kosilo, starsi pa od takega otroka nimajo nic. Ce je doma nabira drva, skrzate, nosi vodo...

Kar tezko si je predstavljati, da obstaja cela vas, v kateri nimajo absolutno nikakrsne predstave o zunanjem svetu - o drzavah, kontinentih, ... Ali je vset okrogel ali ploscat tudi ni pomembno, ker ne vedo, kaj je svet.

V glavnem tile so res zmagovalci.

Vas plemena Lahu-shi.

Otroci plemena Lahu-shi.

Lahu-shi so animisti in verujejo v duhove, dobre in slabe. V sosednji vasi se je zgodila nesreca. Med kopanjem jame je ena zenska umrla, kasneje je umrla se ena pri porodu. Otroci so ponoci za njihovo pojmovanje nerazumljivo veliko jokali. Vaski saman je odlocil, da je potrebno vas preseliti, saj so bili na delu zli duhovi. Za njimi je ostala opuscena vas.

Pleme Akhu.

Obiskali smo tudi trznico, kamor pridejo tudi hribovska plemena prodajati svoje pridelke.

Takole so pa pri nas ze dolgo nazaj tehtali :)

Tina in Jure na ogledu lekarne na trznici.

Drugace je pa Kengtung prazen in prav nic turisticen. Po gurmanskih uzitkih si ga ravno ne bomo zapomnili, ampak jagodni sejk ob jezeru pa tu zmaga. Najboljsi v Burmi!

Cisto drug svet - Burma

Let iz Bangkoka v Burmo. Na backpackerski ulici cakava ob 5ih zjutraj, da naju kombi pelje na letalisce. "A vidva sta pa Slovenca?" slisiva izza hrbta. No, tako se je zacelo prav lustno potepanje s Tino in Gasperjem po Burmi.

Najvecje mesto Yangoon nekateri primerjajo kar s kubansko Havano. Ko so Anglezi zapustili Burmo, se je tu cas ustavil. Stare angleske hise, ki so ostale take kot so bile takrat, rikse, moski in zenske obleceni v tipicna oblacila - saronge in siroki nasmehi z rdecimi zobmi (zvecijo betel nut orescek, po katerem imas cisto rdece zobe). Kakor so oni nam zanimivi, smo tudi mi njim. Vsi te pozdravljajo in se zelijo pogovarjati s tabo. Na sprehodu po mestu srecas le kaksnega turista, drugace pa se ti zdi, da sam odkrivas to pozabljeno dezelo.

Velik prepad je med bogatimi in revnimi. Drzava ima vojasko diktaturo, ki ji je bolj malo mar za svoje ljudi. Drzava je revna in sama sebi zadosti, vsaj tako se obnasa. Elektrika je ali pa je ni. In veckrat je ni, kot pa je, tako da imajo po mestu vsi svoje generatorje, kar na ulici, ki ropotajo kot v proizvodnji hali. Cenzura je tu zelo mocna - tako pri casopisu kot internetu. Na gmail in bloger ne mores dostopati, ampak so lokalci ze pogruntali, kako obiti zascito. Glavna cesta, ki povezuje najvecje turisticne kraje je slabsa kot najboljsa cesta v Halozah. Ko se peljes z avtobusom niti ne cutis, kdaj se peljes po makedamu in kdaj po asfaltu. Razen valjarja, ki utrjuje cesto, delajo vse rocno - sejejo pesek, na ognju topijo katran... - sem ze napisala, da je to glavna cesta :) ?

Ni treba dalec, da najdes najvecjo revscino. Kolibe krite s palmini listi, orjejo z braman govedom, vodo hodijo iskat v bliznji vodnjak in tu zivijo otroci, ki se vedno stecejo k cesti, ko se mimo pelje avto, da mu lahko pomahajo.

V Aziji si stalno previden, ker te zelijo na vsakem koraku kaj nategnit. Tu pa so ljudje prijazni, da dol pades. Ravno danes gremo na vecerjo k eni druzini, ki je Tino zahakljala kar na cesti in nas povabila k sebi domov. Pozanimali smo se, da naj prinesemo kekse, nakup pa predstavlja tu kar podvig.

Trenutno smo v Nyaung U, od koder veselo bicikliramo po Beganu - po suhi in vroci pokrajini z vec kot 4000 templji. Po enem tednu jih imamo za pogledati se vedno tam okoli 4000 :) Tezave z bicikli so stalnica - prazne zracnice, skrivljena padala... pa ce placas 1 dolar na dan za izposojo, kaj vec res ne mores pricakovati.

Tukaj imas koncno spet obcutek, da potujes, bi rekla Tina in Gasper.

Se nekaj fotografij:

Burmanci so vecinoma budisti in to je najbolj znana pagoda, kamor hodijo molit. Krasijo jo zlati listici, zlate ploscice, poldragi kamni, na vrhu v spici se pa skriva diamant. Nahaja se v Yangoonu in je res tako fascinantna kot zgleda na fotki.

Tu je navada, da gre vsak vsaj enkrat v zivljenju med menihe. Nekateri zdrzijo malo dlje, nekateri malo manj (samo kaksen teden). Teli so videti bolj tisti drugi - bolj podobni nogometnim navdusencem kot pa menihom :)

Za veliko stvari bi pomislil, da je narejeno strojno in uvozeno iz Kitajske. Delavnice, kjer vecinoma poteka delo rocno, so prisotne v vseh panogah: od izdelovanja zlatih listicev (ja, s 7 kilogramom tezkim kladivom udarjajo po paketku zlatih listicev, da dobijo se tanjse) do klesanja kamna za male sloncke in zelvice za sreco in rezbarjenja bud vseh velikosti. Punca na fotki rocno veze na blago.

Burma je ena izmed redkih dezel, kjer se otroci se navduseno fotografirajo in jim je ze to, da se vidijo na ekranu fotoaparata, dogodek dneva.

Na obisku v samostanu smo zmotili kuharja pri pripravi kosila za menihe. Posoda je bila polna svinjskega mesa zacinjenega s curryem. Vendar je bilo poleg mesa se toliko mascobe, da bi lahko star ata pripravil ocvirke za celo vas.

Kot v starih casih smo se pocutili na voznji s kocijo po otoku Inwa sredi reke Iravadi. Pescene poti, lesena kocija, mogocni drevoredi in starodavne pagode.

Kaksni prizori te popeljejo pa se dlje nazaj. Tole je cisto vsakdanji prizor - prevazanje vode iz vodnjaka, oranje, prevozno sredstvo... Edino po centru mesta jih pa res ni :)

Najdaljsi tikov most, star 200 let, ki krasi tudi naslovnico zadnje izdaje Lonely planeta.

Dokler imajo na meniju v restavraciji nudle in riz, se na siroko izogibam juh. Ceprav sva narocila piscanca z 12 sestavinami, kar so nama objasnili, da gre za zelenjavo, so nama prinesli 2 jusnika JUHE. Notri je plavalo pa zelo malo kure, kurja koza, zelenjava, prepelicja jajcka, cudni cmocki... Kaksen pogled sem imela, ko so postavili pred mene ogromen jusnik, si lahko le mislite. Je pa juhe ostalo dovolj se za vse ljubljanske brezdomce.

Vsak popotnik zavije v Began, v misticno pokrajino z vec kot 4000 templji. Vecinoma opecnati templji se stapljajo s susno pokrajino in 40 stopinj C vrocine. Ogledali smo si jih ene 15, pa smo imeli kar dovolj :)

Bud smo se tudi nagledali, seveda so pa najlepsi tisti prekriti z zlatimi listici.

Evo nas popotnike na pagodi v okolici Begana.