nedelja, 24. oktober 2010

Kicasto brez primere

Poslovila sva se od kitov in z 8 sedeznim letalom sibnila se na otocje Hapai (se vedno Tonga) na rajske otoke obdane s turkizno vodo in z neskoncnimi pescenimi plazami.

Sva upala, da pilota ne bo kap... kopilota nismo imeli.


Resort na otoku Uoleva, kjer sva prebila teden dni. Od dalec je zgledalo prav backpackersko rajsko...
Od blizu pa bi hiski tezko rekli bungalov, ampak prej kutija. Sva ze kar nekaj videla, ampak tole... nekaj bambusovih palic, stare rjuhe, veliko crnega polivinila, ki je sluzil kot zascita za veter, stare rjuhe in malo polomljeni plasticni stoli... vse skupaj je delovalo pa se precej nestabilno :)

Ampak plaza in turkizna voda naredita svoje. Bilo je kicasto in rajsko. Okoli otoka sva sla na sprehod dvakrat pa bi sla lahko brez problema se parkrat, ker je bilo res lepo...
Potem se pa se malo ozres po morju in zagledas v blizini obale kita. Sva jih ze kar nekaj videla, pa je se vedno noro!
Belih plaz in palm ne zmanjka...
No, kaksne so pa tudi malo bolj rumenkaste, ampak za to nic manj lepe.

Zvecer sediva na vecerji in opaziva neko cudno kost v kotu jedilnice. Povprasava Kalafija, ki je bil lastnik resorta, od katere zivali je, pa nama pove, da je od kita in da jo tu pa tam odkupijo lokalni izdelovalci nakita in da je vredna... u la la... Jure se spomne, da je pa nekaj podobnega kosti videl na sprehodu okoli otoka. Ker je disalo po zasluzku, sva sla v lov na kost. Nasla sva kmalu eno manjso, pa potem malo vecje, pa potem se vecje. Potem pa sva zagledala kost, ki je bila deloma zakopana v mivko in potem se eno in se eno... Pomoje nama je srce kar hitreje zacelo biti, ko sva z rokami kopala ob kosti. Sva se pocutila kot dva raziskovalca...

Tole je bila najina bera. Rebra kita mladica, 2 hrbtna vretenca in kup manjsih kosti. U la la... se nama je dobro zdelo. Skocila sva po Kalafija in z Juretom sta vsak eno rebro vrgla na ramo in odnesla do resorta.
Kako veliko je rebro mladica, je pokazal pa Jure. Aja pa od denarja ni bilo nic, ker so bile kosti "kao" prestare in prevec porozne (pa ja de :)
Tule na Tongi so naju letala vedno presentila. Nazaj na glavni otok sva letela z Douglas DC3 - v kabini v klanec hodis. Pa naj Juretov oci pove, ce so taki pristajali na letaliscu v Mostah.

torek, 19. oktober 2010

Grbavci

Tonga je ena redkih drzav, kjer je dovoljeno plavati s kiti. Ja, s kiti :) in to je bil tudi glavni razlog, da sva se podala v to majhno pacifisko drzavo. Glavni otok sva zapustila takoj drug dan in se podala z majhnim avionom na otocje Vavau, ki je glavno izhodisce za plavanje s kiti. Sedezi ob oknu, bi morali biti definitivno drazji, ker razgled na majhne otoke obdane s turkizno vodo vzbuja prav posebno zadovoljstvo.



Pri plavanju s kiti veljajo dolocena pravila. Prvo kot prvo mora imeti agencija dovoljenje, coln mora biti vsaj 100 m oddaljen od kita in naenkrat so lahko v morju samo 4 turisti z vodicem. Torej je zelo pomembno, da je na colnu cim manj ljudi, da prides cim veckrat na vrsto. Ceprav se nama je zdelo, da je malo prevec ljudi, sva se vseeno odlocila za Beluga divers, kar se je izkazalo za "ta bols".

In prisel je dan, ki sem ga jaz najbrz se bolj cakala kot Jure. Plavanje s kiti. Sicer nas je bilo na colnu 12 in najin izracun, kolikokrat bova prisla na vrsto ni bil najboljsi, ampak se je to iz ure v uro spreminjalo v najin prid. Zavili smo z zaliva in zakruzali med manjsimi otoki. Tukaj naj bi se zadrzevali kiti, saj so vzgajali mladice. Na zgornjem delu colna je stala Mea, za katero se govori, da ima "sokolje oko" in pravi cut za kite. Dan ni bil najbolj pravi, saj je bilo veliko valov, tako da smo se kar malo guncali. Mea se je kmalu izkazala, ko je v daljavi zagledala prvega kita. Gas pa gremo do kita. Pricakovanje je narascalo in ze samo pogled na kita z razdalje 100 m nama je bil cisti uau. Cakali smo, ce se bo ustavil, vendar se ni in ker je deloval nekoliko znerviran, smo ga pustili in sli iskat drugega.

Prvi pogled na kita, no, njegov hrbet.

Starejsi dami sta nam razlagali, kako so prejsnji dan eno uro plavali okoli kita in mladica... in imela sva taaakkeeee oci... Mea je kmalu zagledala drugega in potem se tretjega... ampak hudica noben se ni hotel ustaviti, zato je "plavanje" s kiti zgledalo priblizno takole:

S plavutkami na nogi, masko na obrazu in snorkljem v ustih si stal pripravljen drug za drugim (seveda ne vec kot 4 :) na robu colna, dokler se ni Mea z vrha colna zadrla: "GO, GO, GO." Kot puscica si skocil v vodo in zacel na vso moc plavati in brcati s plavutkami v smeri, kjer naj bi bil kit.... in potem si veas zadihan zagledal KITa GRBAVCA dolgega 17 m, kako elegantno plava...nekaj sekund in ze ga ni bilo vec. Pa saj to ne mores, da vrjames :) S kitom sva bla takole 1 na stiri :) Stefan bi rekel, da tole ni za vsakogar, ker moras biti zelo fit... in ker je bilo na colnu kar nekaj priletnih dam, ki so se lepo naplavale ob kitu prejsnji dan, nekateri pa so zaradi valov imeli sami s seboj dovolj dela, sva z Juretom prisla skoraj vsakic na vrsto, da skociva v vodo. Se midva fit Kranjca sva bila na koncu dneva posteno izmucena.

Zadovoljna ze po prvem dnevu. Na poti nazaj v zaliv.

Hja, nic, ceprav je drago kot pes, no, v tem primeru kot kit, sva rekla, je pa se drazje, ce prides direktno iz Slovenije plavat s kiti... pa sva sla se naslednji dan. Pa to bi lahko pocela brez problema ves teden :) Dan je bil soncen in morje mirno. Cisto druga slika. Sistem sva poznala in pocutila sva se kot dva stara macka. Tokrat smo imeli v skupini poleg priletnih dam, se ene "turiste", ki so se kmalu izkazali za dobitno kombinacijo. Ena ni znala dobro plavat, ok, eden manj, potem se moz ni sel, da ji je delal druzbo, se bolje dva manj, ostali so pa kar hitro imeli vsega dovolj. Tole plavanje na vso moc pac ni za vsakega...

Ta dan smo se pol dneva vozili za 3 kiti grbavci - za 1 samico in 2 samcema, in nekaj krat nama jih je uspelo videti tako dobro, da bi kar krical pod vodo, ce bi lahko. Kasneje sva videla se samico in mladica... in ko smo ravno zlezli nazaj na coln, mimo colna svigne morski pes. Pa ni bil cisto navaden morski pes... Mea je rekla, da bi pustili to samico z mladicem in sli iskat kaksne druge kite :) Vsi smo bili za. V bistvu ti adrenalin tako sprica, ko skocis notri, da itak ne pomislis, da je se kaj drugega v tem praznem morju/oceanu. Ko skocis notri, vidis samo globoko modrino in se pocutis, da si samo ti in kit. Podvodne fotke sva si sposodila iz interneta in ni noben fotoshop kriv, ampak je dejansko takole...

Samica z mladicem.

Samec in samica.

Drugi dan je bil odlicen. Ceprav nisva ene ure plavala okrog kita, sva bila midva vec kot zadovoljna s tem, kar sva dozivela. Preden smo sli nazaj, se je pa se kit zacel metat ven in zdelo se je, kot da bi bili povabljeni na predstavo. Se clovek sploh ni mogel zadrzat, da ne bi vsakic, ko je kit skocil ven, vzdihnil in se cudil... uau... uau...



 in takole spricne, samo 20 m od colna...

Jure z Meo, ki je naredila najina dneva prav krasna. Sva se po prvem dnevu plavanja s kiti pogovarjala z ostalimi ljudmi v hostlu, pa nekateri, ki so sli preko drugih agencij, niso niti 1x skocili v morje in videli kita... Potem sva bila pa se bolj zadovoljna :)

petek, 08. oktober 2010

Opera

Sydney - tukaj bi pa clovek lahko zivel. Sploh v Cronulli, kjer zivi Gregor, Juretov kolega s fakultete, z Ano in razigranima Urbanom in Petrom. Ker so se nedavno preselili na ta konec sveta in sva se tudi midva mudila na tej strani globusa, sva rekla, zakaj pa ne skociva se v Sydney, pa jih malo obisceva.


















Cronulla je predmestje Sydneya in ima tak pocitniski utrip, da se ti zdi, da si vsak dan na dopustu. Pesecena plaza le met zoge stran, sprehajalna pot ob obali, majhen center s kafici in trgovinami, pa lustne hiske in koncna postaja vlaka, ki te pelje v mesto. To se nama je zdelo pa se najbolj fajn :)














Ogled Sydneya in seveda opere. Da je vse urejeno, najbrz ni treba posebaj poudarjati, da so pa ljudje tako sprosceni ... pol mesta je teklo cez glavni park ob 12:00, ko bi vsi morali sedeti v pisarnah in gledati v monitor. Ostali so igrali nogomet :)















Ceprav sva midva kar malo zmrzovala (pulover in flis je bil "jedva"), so pa tukaj ljudje kar razgreti :) hodijo naokoli v kratkih hlacah in kratih rokavih, za zvecer se pa punce nastimajo v minice in majicke z naramnicami pa gremo zurat. No, midva bi na pulover in flis dala se kaksno jakno... Ogled opere je pa pac MUST DO v Sydneyu.

















V nedeljo smo sli pa vsi skupaj na izlet v ''Royal national park'' cisto blizu Sydneya. Pogledamo na karto in se odlocimo, da gremo pogledati na rt, kjer naj bi se videlo kite. Pridemo do rta in evo ga, kot urca je bil tocen. Z obale opazimo coln, ki ze siba proti njemu in se mu nevarno pribliza. Kit se pa mece iz vode, kot da mu je nekdo kaj ponudil v zameno. Strmimo skozi daljnoglede in kar ne moremo verjeti...














Midva in Gregor sva sla na malo daljso turo ob obali, ostali pa so se z avtom vrnili domov. Kaj naj receva, res je lepo.






























Ana naju je pa cel teden razvajala predvsem s hrano :) golaz, cevapcici, pecen jagencek, pa za zajtrk jogurti, salamca, sircek.... mmmm.... Urban pa Peter sta naju zabavala pa s svojimi norcijami in globokimi mislimi :)

Plavanje z delfini

za to pa morate na Salomonovih otokih iti na otok Savo. Dobiva se s Stefanom in skupaj jo mahnemo na izlet. Malo preracunavamo ali se nam bolj splaca iti s colnom direktno iz Honiare ali pa z avtom cisto na zahodno stran otoka in potem samo se pol ure s colnom cez. Stefan se pritozi nad cesto proti zahodu - zelo slab makedam, pa se pet rek moras preckati kar direktno cez strugo, ker so mostovi uniceni. Odlocitev pade - vsekali bomo kar direktnega.

Hja pa plavanje z delfini. ''Mi nimamo treniranih delfinov'' - pravi na drugi strani telefona. Si mislim, ja, to so divji delfini in gotovo niso prav pri volji, da bi se igrali s turisti in za denar gor in dol afne guncali . ''Ja dobro, pa se jih vidi pod vodo z masko''. ''Ja vcasih so, drugic jih pa ni, pa povavadi plavajo naokrog. Zjutraj so v zalivu, kasneje se pa odpravijo na odprto morje''. Aha, potem moramo biti pa zgodnji, ce jih hocemo videti.

Startali smo ob 7:00 in se cez kar mirno morje pripeljali po uri in pol na Savo. Tam nam v resortu dolocijo vodica, ki nas vprasa ali ob otoku nismo videli nobenih delfinov. Kako delfinov... a niso v kaksnem zalivu? Vzamemo se vrv in ze se s colnom podamo na mesto, kjer naj bi se zadrzevali delfini. Neuspesno. Se malo se zapeljemo naokoli. Nic, nobenih delfinov. Glede na to, da smo jih iskali ob obali, otok pa je bil kar ogromen, sva se z Juretom vdala v usodo, da iz te moke ne bo kruha. Vodic nam sicer razlozi, da smo bili najbrz prepozni, ampak da se vrnejo okol 11:00. ...''if you are lucky''... :) Ne vem, ali je pomagalo to, da je bil Stefan zraven (za tiste, ki ste pozabili Stefan je duhovnik), ampak delfini so bili v drugo tam. Z Juretom so nama kar "ucki" zareli in sva kar malo pozabila na Stefana. Coln mojster na premec colna priveze sredino vrvi in vsakega pod konec spusti ob colnu. V sekundi sva bila v kopalkah in z maskami na obrazu in ready steady, da se vrzeva v vodo, ujameva vrv, ki je visela na vsaki strani colna in gasa. Vodic je peljal coln pocasi naprej, midva pa sva tiscala glavi v vodo in kar vriskala od navdusenja. Dvanajst delfinov se je preganjalo gor in dol, so prisli cisto k colnu in spet sli in tako kar nekaj casa. Ko jih nisi videl, si jih pa slisal. Feeeeeeeenomenalno! Jure je cez nekaj casa svojo pozicijo zamenjal s Stefanom , jaz pa za "anben dnar" nisem sla iz vode :)

















Pot s colnom nazaj v Honiaro je bila, hm, doooollgggaaaa in razburkana. Valovi so bili taki, da je bilo se nama z Juretom kar nelagodno in nevarno. Glede na to, da je vodic res lepo vozil in je zgledalo, da ve kaj dela, sem bila se kar mirna, Jure je pa upal, da bo Stefan se kaksno zmolil. Po treh urah smo spet stopili na trdna tla, sem si pa prej veckrat zazelela, da bi se raje v tovornjaku peljala cez vse tiste luknje v makedamu in cez vse tiste reke brez mostov. Mislim, da si je Stefan zelel podobno :)

Mislila sva iti se na otok Malaita za nekaj dni, pa nama je tako redek in nezanesljiv transport med otoki to onemogocil. Tako sva ostala na glavnem otoku Guadalcanal (z glavnim mestom Honiara), ki je bil v drugi svetovni vojni prizorisce nahujsih pomorskih bitk in posledicno mnozice potopljenih ladij. Samo pred obalo Guadalcanala jih je potopljeno skoraj 50. Ce je ze taka priloznost, se greva pa se potapljat in si ogledat nekaj od potopljenega zelezja. In res smo potapljasko opremo nalozili na odprt kamijoncek in se na kesonu odpeljali iz Honiare. Naprej od asvaltnih cest (pardon, ene v dolzini cca 10km)














cez luknjast makadam in preko rek, ki tecejo iz goratega Guadalcanala v morje (pa ne cez mostove ampak kar cez strugo, ker so mostovi v glavnem vsi podrti). Lahko si mislite, kako te po pol ure voznje v kesonu boli rit, ampak vse skupaj daje dogodivscini poseben car ;-)














Dve japonski tovorni ladji, na katerih sva se potapljala, sta bili potopljeni prav ob obali, tako da ladji vidis ze iz obale. Polno koral in rib, za dobro mero pa se tri manjse manteeeeee. Kako je nama bilo tezkooooo.















In se o zgodovini in kulturi. No, kogarkoli vprasas ali pa kjerkoli beres, najraje povejo, da so se v starih casih najraje ukvarjali z lovom na glave.... Nekako tako kot so popularne nedeljske nogometne tekme, so se zbrali moski ene vasi in na lesenem bojnem kanuju odveslali do drugega otoka in napadli tamkajsnje prebivalce. Tu ni slo za zlato, zemljo ali zenske, ampak le za glave tamkajsnjih bojevnikov. Vecji ko je bil kup lobanj preteklih bojnih pohodov, bolj je bila vas pomembna... Lahko si predstavljate, da populacija Solomoncev ni pretirano narascala iz navedenih razlogov, je pa otok Malaita prev prenatrpan, ker se oni niso udelezevali lovov na glave - ocitno jih tudi drugi niso sprejeli v ''ligo''. Ker je populacija na Malaiti tako velika, so se prebivalci v zadnjih desetletjih preseljevali v okolico glavnega mesta Honiara. Zaradi sporov okrog zemlje se je po letu 2003 vnela prava vojna med Malaitanci in Guadalkanalci. Najprej so unicili trgovine v lastnistvu kitajcev in so tako vsi prisli do novih kavbojk in tehnicne robe ;-) Od takrat imajo kitajci v trgovinah vsa okna zadelana in resetke na vratih. Je kar malo cuden obcutek, ko hodis po mestu in ni nobenih izlozb, se okna ne, skozi katerega bi videl, kaj prodajajo notri.














Salo na stran, tepli so se tako dolgo, dokler niso prisli Avstralski marinci in naredili red. In se danes so tam, kar bo Solomonce precej stalo... je pa mir.