petek, 26. februar 2010

Perhentian islands

Iz ‘’hribov’’ sva se odpravila na vzhodno stran Malezijskega polotoka, da vidiva se malo morja in otoke, ki so baje dobri za potapljanje. Tistih nekaj ur smo potovali se z dvema Kanadcanoma in dvema priletnima Anglezema. Anglezinjo je ves cas nekaj skrbelo. A je to pravi kombi, a bo potrebno presesti, a jo lahko v morju kaksna zival poje…. Svaka cast njenemu mozu, ker je vse stojicno prenasal. Pravzaprav obema, da sta se spravila na tako potovanje.

Na obali, kjer smo imeli organiziran prevoz s ‘’Speed boat’’ na Perenthian islands so nam takoj hoteli prodati nocitve v hotelih na otokih. Z Leo sva ze navajena, da ne pokazeva nobenega zanimanja kaj sele navdusenja - osnovna metoda zbijanja cene ;-). Zato sta bila pa videti Angleza toliko bolj zaskrbljena: "Kje bova pa spala, a imajo klimo in pa pogled na morje?" Prodajalec si je pa kar mel roke, naju pa sploh ni vec pogledal J. "Ja kako bosta pa vidva?" je ponovno zanimalo Anglezinjo. "Ja, na otoku bova kaj nasla," sva ji brezskrbno odgovorila. Skrbelo jo je pa le, ce nista preplacala hotela. Pravi: "Midva ne moreva iskati sobe po otoku, ker imava tezke torbe in ne nahrbtnikov kot vidva…’’

Dobro, se vkrcamo na coln in Angelzinjo zacela zalivati razpenjena voda, ker je voznik pokazal, da ima na colnu dva motorja po 200 konjev (Mercury!!). "Tole je pa vec adrenalina, kot ga jaz potrebujem," je spet potarrnala Anglezinja. Naju odlozijo na prvem otoku, Angleza pa odpeljejo na naslednji otok. Ne da bi stopila iz pomola, nama ponudijo klimatizirano sobo za pol manj cene kot sta Angleza rezervirala sobo z ventilatorjem. Kar skoda mi ju je bilo… Res sta bila face.


Otok ni rajski - niso samo palme ampak tudi drugo tropsko drevje in ni koralnega grebena, ima pa krasne bele pescene plaze, restavracije na plazi z reggae glasbo, poceni ribo (pivo je malce drazje) pa se potapljanje je poceni. Zal je zaradi nedavno koncanega monsunskega obdobja voda se vedno zelo kalna in je zato vidljivost slaba. Danes je v vodi Leo ugriznila ''trigger fish''. Baje je tu nevarno samo za slovenke :-))))





Tale zlehtna riba je sicer pobegnila, na zaru so se pa zato zvecer znasle njene kolegice.


četrtek, 25. februar 2010

Vsaka drzava ima svoje cefurje

Sicer sva sla ze na najinem celodnevnem potepanju mimo plantaz caja, vendar sva bila tako ocarana, da sva sla se naslednji dan, ker je bil sonce.

Gre v bistvu za grmovje, Jure je rekel, da je k obicajna ziva meja, ki jo strize v Rozni dolini, samo da ima pac malo vecje liste. Gre pa za konkretno grmovje. Debla so premera do 10 cm, visina grmovja pa sega do slabega metra.

Vse skupaj se je zacelo, ko je prisel stric anglez in rekel;: "Tu bo rastel caj." In tako se je vse zacelo ze leta 1929. Zadeva je ogromna, razprostira se po celi dolini in tudi najvecji nakloni niso problem (od rdece do crne smucarske proge). Tukaj ga rezejo rocno vsake 3 tedne in posamezni delavec nabere na dan 120 kg listja. Na ravnini je pa cisto druga pesem - z mehanizacijo 9 ton dnevno.

Grmovje crnega caja ali obicajna ziva meja po Juretovo.















No, kakor imamo mi za delovno silo nase juzne brate, imajo tu delavce iz Bangladesa. Imela sva priloznost enega celo spoznati. Prejsni dan sva namrec zavila iz idelane poti, pa naju je moral delavec iz plantaze zelja spraviti nazaj do glavne ceste. Na rami je nosil palico, na kateri je imel v plasticni vreci spravljeno debelo deko, oblecen je bil v "k masne" hlace, na nogah pa je imel nataknjene natikace. V hrib ga je pa tako sekal, da sva ga komaj dohajala. Pogovor z njim je zgledal nekako takole: "...from Bangla, yes, no family here, all from Bangla..."

Vsi delavci so iz Bangladesa, zivijo v lesenih hiskah, vozijo stare avte in motorje... ce ne delas na plantazi caja, potem delas na plantazi zelja, jagod, roz.... Teli hribi so pravi agrokulturni center Malezije.

Zelje, zelje, zelje. V glavnem sami rastlinjaki in njive po obmocju velikem kot polovica Slovenije. Obdelovalne povrsine so na terasah (bi jih morali Primorci ali pa Stajerci poduciti, kako se terase dela, ker tele so zelo azijske) oz. na najmanjsi kolikor toliko ravni zaplati zemlje. Zemlje pa tu res ne manjka!















Kamor ti seze pogled - sam caj!















Vrste so zasejene tako na gosto, da se komaj prebijes skozi.
Evo, Bangla pri delu! Pakirata listje v vrece, ki ga potem z veliki dzipi odpeljejo do bliznjega predelovalnega obrata. Caj je tu v hribih pobran s 100% ljubeznijo ;)















Delavci se vracajo iz dopoldanskega dela.

torek, 23. februar 2010

Dost vrocine, gremo v hribe

V KL hitro na expres bus in v hribe Cameron highlands. V Juzni ameriki so povsod vozni redi drzali, ce tudi sva bila v se tako zabaceni vasici. Na tole Azijo se morava pa se malo navaditi. Vozovnici kupiva ob 12:00 in prodajalka nama rece, da gre bus ob 12:30, ceprav je na njihovi reklami pisalo ob 13:00. Ok, si receva, ona ze ve. Pa ni bilo busa ne ob 12:30, ne ob 13:00. Jure skoci vprasat, kaj je na stvari in dobi tradicionalen odgovor "5 more minutes, sir". No, ob 13:30 sva ze sedela na busu, ob 14:00 smo pa startal iz postaje.

Najprej po avtocesti, potem pa po lustni ovinkasti cesti do Tanah Rata (1500 m). Plantaze palm zamenja tropski gozd. Povsod zeleno kamor ti seze pogled. Prispeva na cilj in ze oblecem majico z dolgimi rokavi. Lustno. Ene 20 stopinj C. Konec peklenske vrocine (a ne za dolgo ;)

Naslednji dan jo kar sama mahneva okoli. V brosurcah pogledava, kaj se splaca videti in zavijeva na bliznji hrib. Tropski gozd, podrastja toliko, da ne vidis niti 2 m iz poti, polno cvetocih roz... prispeva do vasi, kjer naj bi se ziveli prvotni prebivalci (agencije jih turistom predstavljajo kot neke domorodce s pihalniki). Razen tega, da so revni, ni v vasi nic vec domorodskega. Spustiva se do glavne ceste, potem pa po njej do odcepa, ki vodi na najvisji vrh Cameron Highlands-a Gunung Brinchang (2200 m). Pot je strma kot pri norcih, skoz se spotikas ob milijon korenin, ki so vse bolj podobne kacam in poti ni in ni videti konca. Ceprav je oblacno, je tako vlazno, da svicava kot konja pri oranju. Moram pa se 1x omeniti, da je bilo res res strmo. Tako kot ce bi na Komno sla kar naravnost ne pa cez 58 ovinkov. Ne bi bila midva, ce bi sla nazaj po navadni poti, pa sva malo zavila. Ziga, sva se prav nate spomnila, kako bi spet pi**** :)

Nekaj rozic.

Takole zgleda vas od domorodcev. Pa kaksni domorodci, ce do njih pelje asfaltirana cesta. So pa vsi danes susili perilo. Zehta dan. :)















To je pa vrh. Razgleda ni, ker so povsod oblaki, vse skupaj pa spominja na Trdinov vrh - antene, antene, antene.















Dokaz, da sva bila presvicana kot konja...

...pa umazana kot prasca (vsaj jaz)






















Dzungla vse povsod okoli naju, cisto neprehodna.















Ziga: s takole karto, kar iz vodnika, sva sla na potep. Boljse nimajo.















Zmatrana. Ocenjujeva, da sva prehodila 25 km in kar nekaj visinskih metrov, bilo bi pa se vec, ce naju ne bi pobral en stric, pa potem sva v ta prvem mestecu vzela se taksi, da sva prisla do hostla ;) Ce danes ne bova spala, ne vem kdaj bova! :)

ponedeljek, 22. februar 2010

Med Singapurjem in Kuala Lumpurjem

Najlazje je rezervirati direktni bus, ampak potem to ne bi bila midva. Najprej lokalni, ki te pelje do prvega mesta cez mejo (meja pa fensi, kot kaksno fensi letalisce), potem pa najprej na express bus. Sicer imam obcutek, da te malo nategnejo pri ceni, ampak je v primerjavi s Slovenijo se vedno poceni. Ustavimo se na pocivaliscu ob avtocesti, kjer naj bi clovek skocil na wc. Takoj opaziva, da gre za muslimansko drzava - tus namesto wc papirja. Tusa pa tud sami ne znajo uporabljati. Cez 5cm odprtino pod stenco, ki loci medseboj posamezne wc-je, me ena teta oplahne do gleznjev. Slabe volje pridem na bus, kjer pa takoj dobiva navodila v malajsini, da se morava presesti na sosednji avtobus. Ok. Azija pac. Kaksna je sele glavna postaja v KL (Kuala Lumpur) - obcutno premajhna. Avtobus mora 3x popravljati, da zvozi ven iz garaze. Med cakanjem pa imajo vsi ves cas prizgane motorje, da se komaj diha.

V KL sva zavila samo za to, da si ogledava stolpnico Petronas towers, ki je bila do leta 2004 najvisja stolpnica na svetu. Ogled je mozen iz mostu, ki povezuje oba stolpa. Sicer Malezijci ponujajo razgled z mostu zastonj, vendar samo 800 obiskovalcem na dan. V vodniku pise, da je fajn biti tam pred 9:00. Ker pa imava se vedno tezave s spanjem, sva uro ob 8:00 gladko prespala, potem sva se pes odpravila do tja, skocila se na zajtrk in seveda je bilo ob 12:30 vse prepozno. Naslednji dan je bil pa ponedeljek in je most zaprt. Aaaaaaaa! Pa nic.

Petronas Towers visok 452 m, 88 nadstropij in 511 tisoc kvadratnih metrov pisarn





















 
Sprehodila sva se malo po mestu, ki je cisto drugacno od Singapurja. Center je sicer zrihtan, samo so pa detajli, ko vidis, da so mal "salabajzerji". Po plocnikih imajo vecinoma ploscice. Tam, kjer odstopijo, jih potem zaflikajo s kaksnimi drugimi. Odstopijo pa zato, ker dajo cisto malo lima, da jih prpopajo, ker gradbeniki tezav z zmrzalijo tukaj sigurno nimajo. Vse skupaj je bolj usrano, ni shoping centrov, ni tolk fensi avtov, prehodi za pesce sicer so, ampak luci ne delajo ali pa jih sploh ni. Se policaj nama je pomignil, nej ze greva cez (pri rdeci luci).

Spala sva v kitajskem predelu, kjer je se bolj svinjsko, neurejeno, ampak dogaja pa na polno. Kitajski lampijoncki so povsod, na ulicah pecejo, kuhajo, prodajajo na tone ocal, ur, torbic, majic, hlac... same pomembne znamke, namesto The North Face je bil The Sport Face in Oakley je bil Okey. Da bi prodajal pa nasitek malezijske zastave pa ni sans. Tako da ko so naju napadal z vso mozno kramo, sva jim zatezila z zastavo, pa so naju takoj pustili pri miru. En nama je celo reku, naj kupiva blago, pa si jo sama sesijeva :)

Ulica v kitajski cetrti, slikano iz strehe hostla.















Kjer si lahko privoscis res poceni kosilo. Na ulici sva jedla kosilo za 1,5 evra oba, v McDonaldsu pa za 8 evrov. Nikoli pa ne ves, kaj bos tocno dobil, ko narocis hrano, tako da je vsakic presenecenje.















Tole je pa dostop do najinega hostla - preko ulicne kuhinje na levi strani, kjer rezejo, cmarijo, kuhajo, pecejo, cisto na desni na zacetku je pa tudi frizer. Sicer se moram ustrici, vendar je bil se Jure skepticen za  njegovo zahtevno frizuro.















Pa se ena najina fotka.

nedelja, 21. februar 2010

5 minut za splosno izobrazbo

Da obogatim tale blog z nekaj zgodovinskimi dejstvi - za splosno izobrazbo.

Singapure je verjetno (imenoval se je drugace) v 12. stoletju obiskal Marco Polo in takrat je v njem ze cvetela trgovina. Kasneje je ta trgovina zamrla in na otoku so ostala mocvirja in gozd.

Z Napoleonovimi pohodi po Evropi okrog 1800 je le-ta na kolena spravil Nizozemsko, s tem pa tudi njihove kolonije. Nizozemska je imela vzpostavljeno trgovanje v Melaki, ki se nahaja cca 200 km severozahodneje od Singapurja (danasnja Malezija). Priloznost so zgrabili Anglezi in ponudili pomoc, saj je druzba ki je trgovala za Nizozemsko propadla.

Leta 1819 se je zato na obali danasnjega Singapurja izkrcal Sir Thomas Stamford Raffles, ki je v enem tednu poskrbel za dovoljenje za trgovanje na tem ozemlju. Kasneje se je se vrnil in dal navodila, kako mora biti urejeno mesto, kako morajo izgledati ulice, hise, kje naj katera etnicna skupina zivi...

Danes se vse nobel kolonialne zadeve imenujejo po njem - hotel, shopping center, bolnisnica, trg, ...















In se ena zanimiva rec, ceprav zalostna.

Ob zacetku 2. svetovne vojne je Japonska z dvema divizijama vojakov v enem tednu zavzela Singapur. Anglezi so pricakovali napad iz morja, vendar so jih presenetili po celini. Singapurcem so onemogocili dostop do pitne vode, zaradi zrtev pa so se zacele siriti bolezni. Japonci so prisli celo do ene izmed bolnic in pobili vse ranjene, vse sestre, zdravnike in kirurge. Anglezi so se vdali v enem tednu. Zajetih je bilo 140.000 vojakov, ki so jih brutalno mucili, odpeljali v taborisca in pobili. Tudi civilistom niso prizanesli. Po navedbah Anglezev so jih pobili 50.000, Japonci priznavajo le 6.000 pobitih. Vojaki iz dveh divizij, ki so izvedli ta masakr, so bili iz mesta Hiroshima in Nagasaki. Naprej pa veste....

Zalostno, ampak taka je zgodovina.

petek, 19. februar 2010

Singapur 3

Da se jaz strnem vtise po nekoliko daljsem postanku v Singapurju, kot je bil nacrtovan (kot da bi se nama kam mudilo :)

Ze sprehod po centru ti privabi nasmeh na obraz in izbuljene oci. Mesto je cisto. Nobenih smeti, nobenih grafitov, nobenih pasjih kakcev (no, sva videla samo enga cucka), nobenih cigumijev zalimanih za mize in pod stole... To, kar pri nas kupis v lekarnah, lahko kupis v obicajni trgovini, shoping centrov, da se ti strga, Gucci, Armani, Versace, vozijo se v samih hudih avtih, k so v nulo upedenani - spojlerji, siroke gume, ta hude feltne... ampak tak ni vsak petnajsti kot pri nas, tukaj so vsi taki. Kot da imajo tukaj vsi denar, tudi ce se peljes ven iz mesta ni skoraj nic drugace...

Drugace pa je v Singapurju 70% Kitajcev, 15% Indijcev, 15% drugih. Pa niso teli posevnooki glih vsi isti. Cez dan ali dva, se ti zdijo cist drugacni med sabo. V povprecju so majhni in pa izjemno suhi. Tako suhljatih zensk in moskih jaz se videla nisem. Pa ni cudnega. Danes sva sla na makarone, pa je bla porcija 5x manjsa od nase v gostilni, kjer pa itak na veliko pretiravajo.

Drugace pa je 5 dni za Singapur vec kot dovolj za popotniski zep. Fajn si je ogledat akvarij in pa zivalski vrt, kjer ni da ni zivali - levi, beli tigri, zebre, sloni, tapir, kapibara, anakonde, vidre, polarni medvedi, orangutani in polno drugih opic, gepard, jaguar, leopard, puma...

Midva jo jutri pobriseva v Malezijo. Ce bova ostala se malo dlje, se nama bo zazdelo, da potrebujeva se kak iPhone poleg netbook-a.

Se meni najbolj simapticna zival akvarija: Leafy seadragon
Iz zivalskega vrta - gepard
in beli tiger

četrtek, 18. februar 2010

Singapur 2

Ki sva priletela v Singapur, sva bila precej utrujena, ker na letu ni bilo pametnega spanca. Zvecer sva brez tezav zaspala in zjutraj sva se ze pogovarjala.... pa kaj ti nasi sportniki vedno krivijo casovno razliko za slabo pocutje in slabe rezultate. Naslednji dan sva sla prav tako zgodaj spat  - da se spraviva v ritem, pa sva se oba zbudila pred polnocjo in oba gledala v strop pa vse naokrog (Lea je brala knjigo) do treh ponoci. OK bova pa zjutraj malo podaljsala... - in sva spala do opoldne. Ravno prav, sva rekla, zunaj je itak vroce kot hudic. Zvecer sva sla spet spat ob enajstih. Meni se zdi da sem ze zaspal, pa so me zbudili drugi gosti v hostlu in nisem zaspal do SESTIH zjutraj!!!!! Prekleta casovna razlikia. Zdaj razumem nase sportnike ;-)))))

No pa se nekaj slikic iz Singapurja




torek, 16. februar 2010

Singapur 1

Polet je minil, kot bi trenil. Ce bi si pa izborila kaksen prost sedez (jih je bilo kar nekaj praznih), bi bila pa noc se nekoliko slajsa, saj bi lahko vsak spal na 2 sedezih. Prehitele so naju debele Rusinje, ki so upa cupa navrgle svoje stvari po 8ih sedezih, se preden smo vzleteli in tako oznacile svoj teritorij.

Da je v Singapurju 30 stopinj ti postane jasno, takoj ko stopis iz letalisca. "Ha! Nic vec kidanja snega za letos," sva se spogledala. Nasla sva najin hostel (z ikeino posteljnino :) in takoj v mesto, nad katerim sva totalno navdusena. Cisto (se center Ljubljane je bolj umazan), urejeno, lepo, roze in drevesa povsod, sploh ni nevem kaksnega prometa, ogromno shoping centrov, ljudje pocakajo na zeleno luc na semaforju, na podzemni kinkajo... Sicer je kar vroce, ampak skoz piha tak rahel vetrc, ki tako zelo pase. Ce ti pa postane malo vroce, se gres pa v kaksen shoping center malo shladit. Pri klimah pa res ne sparajo.

Ceprav sva v dezeli elektronike, ze tri ure isceva zascitni filter za fotoaparat :)

petek, 12. februar 2010

Zadnji izpit

Smo. Končno. Zadnji izpit je za mano in s srca se mi zvalila skala, ne kamen! Sošolec mi je napisal v sms, da se ti še 14 dni smeje, ko narediš tale izpit, pa se mi zdi, da ima kar prav ;) Diploma bo pa tudi. Ko prideva nazaj.

Zdaj pa na polno. Zrihtat še zadnje stvari, se poslovit še od nekaterih prijateljev, poslat maile z linkom do najinega bloga in se jutri najest sirovih štrukljev in goveje juhe.

Še čisto mal še...

P.S. No, pa dobila sva nov objektiv 17-40mm. Kakšna širina! Se mi je kar smejalo ;) No, pri ceni niti ne, ker je bil objektiv pol cene mojega avta... avta, ki te lahko pelje tudi na drug konec sveta ;)

ponedeljek, 01. februar 2010

Kam greva

Dan odhoda se pa sedaj zares močno približuje. Še dva tedna. Jaz še malo v službo - postoriti še kaj koristnega, Lea pa cele dneve preždi v CTK, kjer se muči s študijem za zadnji izpit. Jaz držim pesti in upam, da bova dva dni po izpitu z lahkim srcem odšla na tole avanturo.

Kam pravzaprav greva? Lea pravi, da je vsem že stokrat vse povedala, (jaz tudi skoraj tolikokrat) tako da bom tole napisal zase (in za koga ki si najinega naštevanja ni natančno zapomnil :-)), tako da bova lahko ob koncu pogledala kakšen je bil plan in kaj se je iz vsega skupaj izcimilo.

Iz Ljubljane letiva 14.2.2010 v Singapore (slike niso najine ampak iz interneta ;-)
Iz Singapore-a si greva ogledat Malezijski polotok


od tam pa Tajsko


Na severu Tajske imava namen prestopiti mejo in si ogledati Laos, Kambodžo in Vietnam ter se vrniti nazaj na Tajsko - v Bankok.





Slišala sva da v Burmi (mianmar) živijo najbolj srečni ljudje na svetu, zato greva pogledat če je to res.


Iz Burme se vrneva nazaj v Bangkok, od koder bova letela v Indonezijo. Bali naju ne zanima preveč, veliko bolj pa se veseliva ognjenikov in manj turističnih destinacij.


Če bo časa dovolj (beri denarja), bi želela videti še Papuo Novo Gvinejo in Salomonove otoke




Po poletju se imava namen preseliti na Indijsko podcelino in si najprej ogledati njen severni del, za tem pa še Nepal in Tibet.





Za konec potovanja pa se vrneva v Indijo na njen južni konec in se v drugi polovici januarja 2011 iz Mumbai (Bombay-a) vrneva domov.