Ze nekaj casa nisva nic napisala - objektivne okoliscine - pomanjkanje elektrike, neobstoj telefonov, kaj sele racunalnikov in interneta ;-) Midva sva trenutno 2 letalska leta naprej od Indonezije, ampak fenomenalen vzpon na ugasli ognjenik Rinjani na otoku Lombok v blizini Balija je pa se najin indonezijski dolg.
Bali je zakon... saj lahko (za razliko od drugih krajev, kjer sva se potepala do tedaj) z enim obiskom in enim placilom v eni izmed mnozice turisticnih agencij uredis transport z avtobusom, ladjo in naprej z avtobusom. Neverjetno. Placava in dobiva neke kvazi karte in po planu naju in se nekaj drugih turistov s kombijem odpeljejo do pristanisca. Odlozijo nas pri trgovinah, pride en cuden tip in nam pobere karte ter nam da neke druge cudne karte. Napoti nas do trajekta, on pa izgine. Pridemo do trajekta, tam pa mnozica ljudi pridno caka na vkrcavanje. Ko je ze izgledalo, da se bomo vkrcali, ladja odpelje, brez da bi kogarkoli vkrcali, nas pa posljejo k drugi ladji. Eni so zaskrbljeni, drugim je vseeno, midva pa veva, da je to le indonezijski nacin poslovanja.
Vmes se Lea zadovoljno pogaja s prodajalci soncnih ocal in riza in res se vkrcamo. Do Lomboka trajekt vozi 5 ur, ko pa se izkrcamo, se spet najde en mladec, ki zamenja nase kvazi karte za ene druge cudne karte. Ze na zacetku voznje z avtobusom naju napade se s ponudbo za vzpon na Rinjani. Lea zacne s pogajanji, ampak riz in ocala so nekaj drugega kot pa ''turisticni aranzma''. Pogajanje se sicer zakljuci z najinim delnim placilom, ampak tudi z bliski in strelami iz Leinih oci ;-), ker ponudba ni bila ravno 100 odstotno ziher in preverljiva...
Ob prihodu na izhodisce so nama omenili, da bomo zjutraj pocakali se dve kanadcanki in se nekaj ljudi. Zjutraj ni bilo nobenih novih turistov, ampak oni ze vedo kako in kaj. Vzpon se zacne v vasi, od koder gre pot strmo navzgor skozi tropski gozd. Vroce in soparno je pa tako, da pot v potokih dol tece. Po dobrih dveh urah pridemo po pocivalisca, kjer se nosaci in vodici lotijo kuhanja kosila.
No, fajn, sva rekla. To je pa v redu. Prav pasalo bo nekaj pojest. Po eni uri kuhanja je kosilo pripravljeno, ampak ne za naju in se enega Avstralca... Mi moramo pocakat nase nosace in nasega vodnika, ki so se na poti. O madona, pa tako je dobro izgledala ''instant noodle soup'' z malo zelenjave in kuhanim jajcem.No prav, bomo pa pocakali nasega vodica. Cakamo in cakamo, pol ure, ena ura, dve uri in res pride se ena skupina, ampak ne pokaze nobenega zanimanja za nas tri. OK, tole najbrz niso nasi, se malo pocakajmo, saj morajo biti blizu. Avstralec glasno omeni ime vodnika, ki ga pricakujemo in glej ga vraga eden se obrne: ''Ja, kaj pa vi tukaj?'' ''Mi cakamo kosilo in nasega vodica.'' ''Vi bi morali jesti s prejsnjo skupino in nas pocakati na mestu, kjer se spi,'' nam pojasni vodic. No, vec kot ocitno se kaj dosti med samo niso zmenili - Indonezija pac ;-)
Na hitro so nam skuhali kosilo ''instant noodle soup'' in malo zelenjave ter kuhano jajce. Do stirih popoldne smo prilezli do visine cca 1600 m (natancne visine nimajo, povsod na poti pise le priblizno ;-) in se znasli med oblaki. Halo, halo, mi naj bi spali se 400 m visje in imeli razgled na krater in uzivali v soncnem zahodu nad oblaki. Pa so se nosaci in vodic odlocili, da bi spali nizje, ker na 1600 m so drva, na 2000 jih moras pa pac nest. Ker se je izkazalo, da so ostale skupine nadaljevale pot in drva za njih niso bila problem, smo se spuntali in smo sli se 200 m visje, vsaj toliko, da se je odprl prekrasen razgled in soncni zahod.
Zjutraj smo se dvignili na 2000 m, od koder se odpre prekrasen razgled na krater ognjenika Rinjani, v katerem ''pociva jezero v tihoti....''
Ze pogled na krater in jezero v jutranjem soncu odplakne vse grenkobe prejsnjega dne. Sledi spust do jezera
in pa kopanje v vrelcu vroce vode, ki je ponekod tako vroca, da niti noge ni mogoce namociti vanjo.
Po mehcanju in odmakanju umazanije v vroci vodi in izbornem kosilu (instant noodle soup, malo zelenjave in kuhano jajce) se lotimo vzpona do ''baznega tabora'' (kot da smo v Himalaji :-) na cca 2200 m.
Spet krasen razgled.
Zjutraj vstanemo ob 3:00 (ne vem, kdo si je zmislil, da je najlepsi razgled na vrhu ravno ob soncnem vzhodu ?). Cela procesija luck, zvezdnato nebo, zahajajoca luna in strmo strma pot - pravzaprav melisce.
Dva koraka naprej, en korak nazaj... ''Pa kdo si je izmislil vzpon na Rinjani. Razgled je lep tudi iz roba kraterja,'' ti hodi ves cas po glavi. Dva koraka naprej, en korak nazaj do vrha in ... soncni vzhod na vrhu. Nekatere so jokale, no, ne midva utrjena Krajnca ;-). Na vrhu pa mraz in veter, da se ti zanohta in 3700 m nad morjem. ''Pa kdo si je ze izmislil vzpon na Rinjani?''
''Svi planinari znaju, da je povratak jos tezi od uspona. I ovaj je bio takav''. Nisem omenil, da so poti narejene na indonezijski nacin. Naravnost pa ne glede na to, kako strmo je pobocje ;-) To pomeni, da je to pogosto skoraj tobogan ali pa stopnice cez korenine visoke po en meter.
No ja, za lep razgled se je treba potrudit.
