No foto

Iz Tana Toraje sva rezervirala vecerni bus v Makasar, od tam pa s Pelnijem se vzhodno od vzhodnega Floresa - na Alor.

Ampak... vmes naju je skoraj kap. Peljeva se v nobel avtobusu ponoci v Makasar. Ceprav je nobel, vseeno ne spis kot dete, tako da sva se veliko zbujala in kontrolirala najin ruzak in borso. Vse v redu. Jure skoraj zaspi, ko se mu pa vseeno zdi, da nekaj ne stima. Ruzak je bil namrec drugace polozen na tla, kakor ga je pustil. Odpre ruzak, pogleda mene in pravi ni fotoaparata. Se nagnem naprej in pogledam se jaz... in ja, ni fotoaparata. Vrocina nama butne v telo, budna sva kot sokol na prezi. Pogledava okoli. Vsi mirno spijo ali pa gledajo v prazno v stilu: "Jaz ze nisem." Jure skoci do voznika in mu poskusa v najbolj enostavni anglescini in z vso indonezijscino, kar jo zna, razloziti, da ni fotoaparata in da hoce policijo. Jaz pa zacnem premetavati prtljago ostalih potnikov in govorim no foto, no foto. Iscem po borsah, pod sedezi, trdno odlocena, da ne gre nihce dol z avtobusa, preden ga ne najdeva. Ni minilo pol minute, ko ga najdem dva sedeza za nama v crni plasticni vrecki na tleh. Vsi se vedno mirni, kot da se ni nic zgodilo. Barabe! :) Do jutra sva bedela kot risa na prezi.

Najboljsa zabava v zivljenju - na pogrebu

Iz eksoticnih otokov sva se podala na dvo in pol dnevno voznjo po ozki vijugasti cesti proti planotasti pokrajini v juznem Sulaveziju, kjer kljub krscanski veri se vedno zivijo na tradicionalen nacin. Planota Tana Toraja je zares nekaj posebnega. Polna je teras skoraj nenaravno zelenih rizevih polj, ki se raztezajo visoko po pobocjih hribov in vulkanov. Zaradi kraskega terena je polno tudi jam in previsnih sten, iz katerih domacine in turiste nemo opazujejo predniki sedanjih prebivalcev teh prelepih krajev.

V Tana Toraji se sredi poletja, ko je vreme najlepse, pricnejo tradicionalni pokopi umrlih preko zime ali v preteklih letih. Ja ni pomota. Ko nekdo umre, temu domacini niti ne pravijo smrt, ampak ja njihov druzinski clan le ''pri miru in bolan''. Mrtvec ostane v hisi s svojo druzino, kot da se ni nic zgodilo. Vsak dan tako kot za vse ostale tudi mrtvecu pripravijo hrano in spijo z njim v istem prostoru.

Za najpomembnejsi del svojega zivljenja - pogreb, se sorodniki, in pa tudi ostali vascani, posteno pripravijo. Najpomembnejse je, da so vsi clani druzine prisotni na obredu pokopa, ki traja sedem dni. Za slavje se postavi celo prizorisce s tribunami za povabljene in posebej za krajevne vplivneze. Posebej je postavljen oder za umrlega, ne manjka pa tudi kuhinja, pripravljalnica hrane in prizorisce za borbe bivolov.

No, in ce si na slavje povabljen, ne mores priti praznih rok. Druzini lahko prineses denar, vendar tega javno ne objavijo, zato denarja nihce ne nosi. Znanci in prijatelji za to lahko svoje spostovanje do umrlega pokazejo s tem, da na slavje prinesejo dobro rejenega pujsa, kar tudi ni bog ve kaksno spostovanje. Pravzaprav zares stejejo le vodni bivoli in ti spoh niso poceni. Na trznici, ki se v centru Tana Toraje - Rantepau odvija vsak teden sva se dodobra nagledala bivolov. Lea je povprasevala prodajalce po ceni in si zapisovala strokovne ugotovitve, jaz pa sem s slikanjem delal veselje lastnikom in njihovim ljubljenckom.

Naboljsi bivoli - crno roznate barve z modrimi ocmi (s crnimi je cenejsi) stanejo po 20.000 USD! No, meni je trznica izgledala precej podobno kot ljubljanski avtomobilski sejem, kjer vsi hvalijo svojo robo: vsi prodajajo, nihce pa ne kupuje.

Zelo vplivnim in bogatim prebivalcem v Tana Toraji tako v slovo darujejo tudi po sto vodnih bivolov, ki jih zakoljejo proti koncu ceremonije. Spraseval sem jih, kaj ce bi namesto bivola nekdo pripeljal nov avtomobil, pa bi ga na ceremoniji zazgali... Zdi se mi, da niso razumeli moje sale ;-)

No in ko prvi zaklani bivol ponese duso umrlega v nebesa, takrat je tuzemsko zivljenje koncano, nadaljuje pa se seveda na drugi strani.

Krsto umrlega pa seveda ne zakopljejo, ampak jo polozijo v krasko jamo, ce si pa zelo vpliven in bogat, pa krsto dajo v razpoko v steni - da imajo pogrebci ja zaj... nalogo se ko si mrtev.

In spet seveda ce si dovolj bogat (nekje sva slisala, da moras prejeli na ceremoniji vsaj 24 bivolov) ti pripada tudi tvoja podoba v naravni velikosti (Tau-Tau), ki jo postavijo v steno, da gleda dol kako se mularija kopa po potokih, koliko kdo dela in pa kako turisti slikajo vsepocez. Ker jih baje tudi kradejo, imajo pa nakateri te podobe kar doma v dnevni sobi (je ena umetna babica prestarsila tudi Leo - je sedela na stolu in gledala v prazno :)

Midva sva se najinega raziskovanja Tana Toraje lotila malo pes, se raje pa z najetim motorjem. Najbolj fotogenicne so tradicionalne hise (tongkonan) z zasiljenimi strehami in prednjim stebrom, na katerega obesijo roge bivolov, ki so bili zrtvovani na pogrebu. Pa se to. Toliko kolikor bivolov in pujsov je druzina prejela za umrlega na ceremoniji, toliko jih mora vrniti tistim, ki so jih darovali - ko pride cas.

Sva se ustavila v lokalnem bifeju z odlicnim razgledom in notri srecava vodica s turistko na trekingu. Pade beseda, padeta dve in nakar nama vodic zamrmra in malo zapoje Skoraj raj si ti Gorenjska... in se opravici, da je besedilo ze malo pozabil. Halo?! Pove se par slovenskih besed, tako da sva bila cisto kurja (tu pa tam sva pa malo domotozna :)

Pescene plaze, ampak zmaga pa Edi

Po 10 urni voznji iz Paluja do Ampane (kar je priblizno 400 km in ja, to je glavna cesta na otoku :) in eni noci v najini do sedaj najcenejsi sobi (6 usd) sva se znasla na leseni ladji, ki naju je peljala na prvi cukrcek Sulavezija - otoke Togean.

Ladja je polno natovorjena z domacini in vso mozno kramo. Imajo pa tri ladje in vse odplujejo ob istem casu, od teh ladij pa je ena celo "ekspres" in je pol ure hitrejsa kot drugi dve. Zakon, a?! :) Za nazaj pa v cetrtek zaradi volitev ni bilo ladje. Ok. Naslednja ladja je v nedeljo, pa jo bova pocakala, kaj pa nama drugega preostane. Torej ni bilo ladje ne v petek in ne v soboto, no, v nedeljo so prisle pa tri skoraj istocasno. Madonca so majstri za timing.

Pogled z ladje malo pred zacetkom otokov Togean.

Najprej sva sla na manjsi otok zraven vasi Katupat. Simpaticne hiske, palme, travca in turkizno morje. Koncno pravi cukercek! Edino hrana je bila pa standard riz in riba. No, ni bilo cisto tako, ampak v glavnem pa :)

Na otoku si lahko sposodis tudi kanu in odveslas okoli otoka in do bliznjih otokov, kar je bilo res zakon. Priveslava do otoka Bolilanga in skociva pogledat, kaksne so tu hiske, plaza in korale. Pa naju na terasi ustavi indonezijec Edi in vprasa, iz kje sva. Mu poveva, da sva iz Slovenije, pa jih zacne stresati iz rokava: dober dan, dobro jutro, dober vecer, lahko noc, gremo na plazo, gremo na kavo, dobra macka... v skoraj popolni slovencini. Kaj?! Na otoku, kjer nimajo ne telefona, televizije, se mobitel ne vlece se znajde Edi, ki zna vec slovenskih besed kot pa midva indonezijskih. Noro! Nama je res naredil dan :)

Razgled iz kanuja.

Cez nekaj dni sva se prestavila na otok Melange, kjer naju je takoj na pomolu pobral fante in naju prepriceval, da ima preproste hiske na beli pesceni plazi in kristalno cisto vodo. In sva sla. In bilo je tako, kot nama je zagotavljal: VERY basic and VERY beautiful :)

Voznja do plaze. Kristalna voda in zeleno zelen gozd :)

Najina hiska.

Najin zaliv. Na to bi se pa clovek lahko navadil.

Samo enkrat se nama je pa na teh otokih nasmihal, ko sva pogledala na mizo. JASTOG v plasticnem krozniku!!!

Nekaj dni sva prezivela tudi v vasi Melange, da malo obcutiva vaski utrip. Se nama zdi, da sva spoznala vse otroke v vasi. Igrajo se po celi vasi, na vsakem pomolu, lovijo ribe, skacejo v vodo, se nenormalno radi fotkajo in skoz, ampak res skoz, kricijo za tabo Hello mister. Ja, tudi jaz sem Hello mister.

So preprosti in nasmejani. Edini stik s preostalim svetom je televizija, pa se ta jih sploh ne zanima, saj imajo morje in prijatelje. Lesen kanu pa gasa.

Lovljenje rib kar iz domacega pomola.

To je Indonezija

V zaostanku sva in to skoraj za en mesec. Ceprav sva bila opozorjena (a ne Tina in Gasper :), da je na Sulaveziju tezko priti do interneta, takrat tega nisva verjela. Ker se nama je kar dogajalo, bo v prihodnjih dneh vsak dan nekaj novega na blogu, ker je cisto prevec, da bi stisnila vse v eno objavo.

Ideja, da bova v treh tednih prisla iz Bornea na Sulavezi in obdelala samo cukrcke tega velikega otoka, je hitro izpuhtela se preden sva stopila na Sulavezi.

19.5. sva preckala malezijsko-indonezijsko mejo na Borneu in se ustavila v prvem mestu na indonezijski strani v Tarakanu. Ideja je bila, da cimprej najdeva trajekt druzbe PELNI in odplujeva na Sulavezi. Prvi trajekt, ki je sel v najino smer je bil 23.5. Ok. Bova pocakala. Glede na to, da trajekt vozi na 14 dni sva imela kar sreco, da nisva cakala nanj 13 dni :)

Zamenjala sva hotel za 12 USD v hotel za 20 USD z WIFIjem v sobi in navodili za uporabo pipe v kopalnici. Za ene tu je pa res kunstna stvar!

Popoldne je sledil pa lov za kosilo. Lokalna scena z najboljsim pecenim piscancem ta mesec. Ce bi to vedela takrat, bi se bolj uzivala v vsakem grizljaju, ker naprej je bil samo RIZ in RIBA non stop.

Se dobro, da v Tarakanu ni nic za videti. Imela bi namrec precej slabo vest, saj sva skoraj ves cas visela v sobi na interentu. Na forumih sva se pozanimala, kako zgleda kaj na PELNIju, sploh ce kupis economy razred. Po vsem srfanju po interentu je bil zakljucek, da je economy razred OK za 12, vse ostalo je.... Hm, naju pa je cakalo 40 ur.

Dan odhoda. Ladje ob 12:00 ni bilo, niti ob 14:00 ne. Na ladjo se nama je uspelo vkrcati ob 17:00 skupaj z indonezijcem Prasom, ki naju je vzel pod svoje okrilje. Ker skoraj vsi na ladji vzamejo economy razred, si lahko predstavljate, kako je v economy sobah: sobe s 50imi pogradi, notri pa cisto prevec ljudi in otrok, potovalk, bors, kosar, skatel in cisto prevec zakajeno in vroce. Ce se kdo spomne prizora economy razreda v filmu Titanik cisto na dnu ladje?! No, to tu ni film. To je Indonezija. Poleg tega posadka nekatere sobe zaklene (in poskusa prodati sobe v visjem razredu), tako da so tudi vsi hodniki in stopnisca polni lokalnega vzdusja - jejo, spijo vse povprek, mame guncajo otroke v majhnih visecih mrezah, kadijo... V ceni karte so tudi obroki in jedla sva ga samo 1x (riz in jajce na oko), drugic je bila pa vrsta taaaaaaaaaaaakooooo dolga, da nisva niti poskusala priti do hrane. Ce bi bila hrana dobra, bi clovek se stal v vrsti. tako pa sva grizljala priboljske z ruzaka in jedla instant zupce. Pras nam je nasel slepi hodnik v prvem razredu, ki je bil v primerjavi z economy razredom pravi luksuz.

Ko sva sla zvecer spat, smo bili se vedno v pristaniscu. Naslednji dan sva zvedela, da smo startali sele 24.5. ob 6:00 zjutraj in smo imeli ze ob startu 18 ur zamude. Slepi hodnik je bil najin dom se za naslednjih 40 ur. Ceprav je bila najina postelja trda (tla ponavadi so :) svo poskusala cim vec prespati, saj se drugace nisva kaj dosti premaknila od najinih ruzakov (zgodb o tem, da komu kaj izgine, sva slisala kar nekaj). Morje je bilo mirno, soncni zahod pa res najlepsi do sedaj.

Najini nogi sta stopili na Sulavezi 25.5. ob 22:00. No, pa sva rabila en teden od meje do Sulavezija. Indonezija ni kej... :) Jutri pa blog o pescenih plazah in turkiznem morju :)