sreda, 29. december 2010

Se malo na sprehod

117 km in 9 ur. Baje je bila kar hitra voznja od Katmanduja do Syaphrubesija, izhodisca za treking po dolini Langtang. "Ni sans, da gremo nazaj z busom! Samo se pes!" smo se strinjali jaz, Jure in Katja, blejka, s katero sva se podala na treking po dolini Langtang, Gosainkund in Helambu.
Prekrasna narava, sedem tisocaki v daljavi, malo pohodnikov, zastonj prenocisca, standardni dhal bhat in spring rolce, ki so zakon tudi na tem treku, za zajtrk pa jajcka ali pa mlecni riz, mmmmm.... Pa v gorski sirarni kupis se kilo jakovega sira (v bistvu je bejba od jaka - nakica, samo kdo bi pa kupu nak cheese?! :) malo za prigriznit. Smo pa odkrili tudi tibetanski kruh, u la la je dober, se posebaj ce ti ga naredi ata, ki ima cez vasko prodajalno, kar v svoji kuhinji.

Med potjo ti delajo druzbo lemurji in jaki. Cudna kombinacija, ni kaj!
Razgledi sicer niso bili tako spektakularni kot na trekingu do Everest Base Campa, so pa zato ljudje veliko bolj pristni posebaj, ce poisces zadnji lodge v vasi in se to brez napisa, da nudijo prenocisca.
Sobe je mama imela, samo jedilnice pa ne, no, tudi stranisca ne. Pozno kosilo smo pojedli kar sede na njeni postelji in popili crni caj. Ko se je sonce skrilo za hribe in je mraz pokazal ostre zobe, veter pa je dejansko zavel skozi stene v hiso, smo zaskrbljeno pogledovali po toplem ognjiscu: "hm, mrzel vecer bo tole ..." Ampak mama nas je povabila v svojo nedokoncano kuhinjo. Takole smo se greli cel vecer... zjutraj pa se pojedli enega izmed najboljsih mlecnih rizev na svetu.
Kyanjin Gumba je vas polna lodgeov, ki so bili konec novembra vecinoma prazni. Tu smo prvic uzrli Langtang Lirung 7227 m, ki je bil skoraj leto nazaj usoden za ...

Naslednji dan pa smo se podali na najvisjo tocko nasega trekinga Cherko Ri 4984 m. Ceprav nismo bili najbolj zgodnji, nam je led na skalah prepreceval v bistvu cisto preprosto preckanje ledeniskega potoka. Pol ure smo iskali prehod, na koncu pa nam ni ostalo drugega, kot da si zavihamo hlace in zabredemo v ledeno mrzlo vodo.
No, potem pa tudi prave poti na vrh nismo nasli. Bilo je cel kup poti, ki pa so se kar na lepem koncale. "Ah, saj je travnato, sli bomo tam pa potem tam po brezpotju," sva bila pametna. Ko smo potem z vrha v dolino le nasli pravo pot in smo zrli na sosednji greben, kjer smo skoraj grizli kolena, se nismo mogli nacuditi nasi norosti. Bilo je bolj strmo kot ta crna proga na smuciscu.

Na poti na vrh. Pogled v dolino na vas Kyajin Gumba 3830 m.
Midva s Katjo na vrhu Cherko Rija 4984 m.
Stevilne molilne zastavice tudi tu niso manjkale.
Jure z Langtang Lirungom 7227 m v ozadju.

Uzivanje popoldneva na soncku pred koco na Laurebina Yak. Eden izmed redkih dni na trekingu, ko smo si ga vzeli u izi. Tisti dan je bilo za nami zgolj 3 ure hoje. Na zajtrku smo se zasedeli in smo startali sele ob 10:00, potem pa se nam je se tako kratka pot vlekla kot jara kaca.
Jezera pred prelazom Lauribina.

Skoraj kot na koncu sveta.
Da je zajtrk v hribih res dober.

petek, 24. december 2010

V narocju Everesta

Ce kupis najcenejse letalske karte, potem iz Nove Zelandije do Nepala potrebujes 4 dni in zamenjas 4 letala. V tranzitu sva imela se cas, da si ogledava Melbourne, se veselila poceni Kuala Lumpurja, prespiva na letaliscu v New Delhiju in na voznji Indian Air v Nepal uspesno preziviva prebavno groznjo s sumljivim, na pol odprtim, maslom.

Polonco sva objela se isti dan zvecer na letaliscu in skupaj smo 2 dni raziskovali Katmandu ter pocakali se Urso in Blaza, da smo sli skupaj na treking na Everest Base Camp (EBC). Najprej polet s 14 sedeznim letalom v Luklo in ne mine pol ure, ko srecamo Tomota Cesna, ki se je ravno vracal s trekinga. Sprasali smo ga na polno, kje je bil, kaksne so koce, kaksna je pot cez prelaze, pa glede visinske bolezni pa take fore. "No, ce je sel Tomo v nasprotno smer, kakor priporoca turo Lonely Planet, bomo zmogli pa tudi mi," si recemo in jo mahnemo naprej. Trekali smo polnih 15 dni, 16. dan smo leteli nazaj v Katmandu, naredili smo na stotine vrhunskih fotk, se nauzili neprecenljivih razgledov, zlezli cez dva prelaza, splezali se na Gokyo Ri in se vsak vecer greli v jedilnici ob gaspercku.

Tura: Lukla - Namche bazar - Thame - prelaz Renjo La 5350 m - Gokyo - Gokyo Ri 5370 m - jezera Gokyo - prelaz Cho La 5330 m - Dzonglha - Lobuche - Gorak Shep - Kala patthar 5550 m - Pheriche - Thengboche - Namche bazar - Lukla.

67 kg prtljage, nekateri so imeli malo vec nekateri malo manj. No, tisti z vec izkusenj, glede pakiranja seveda, pac manj :) V hribe vzames samo malo hotelsko trdo milo, eno brisaco za oba in cim manj majic; v hribih se ze vsak gram pozna. Pa se midva sva malo pretiravala, sva imela 2 majici prevec :)

Pristanek v Luklo je ze prava pustolovscina. Pristajalna pista je tik nad dolino in je tako kratka, da letalo pristane v hrib. Levo je "parkirisce", na koncu piste pa globoka dolina in je tudi vzlet kar malo strasljiv.
Kot ta pravi Slovenci vodica in nosacev nismo imeli. Karto v roke in ruzak na rame pa gremo!
Ko se ti je zdelo, da je ruzak iz minute v minuto tezji in da se je hrib se bolj postavil pokonci, si se spomnil nosacev, ki so premagovali prav necloveske napore; pleteni kosi in natikaci ali superge, spali so v jedilnicah na klopeh in se pred mrazom stiskali v staro puhasto jakno.
Namche bazar. Vas, kjer je skoraj v vsaki hisi lodge, kjer lahko spijes kavo lavazza, zavijes v pekarno in posljes domov mail s 3440 m.
Molilne zastavice, molilni mlincki in stupe te spremljajo na vsakem koraku.
Vzpon na Renjo La.
Popoldne so se nad Gokyjem zaceli zbirati oblaki in zjutraj smo se prebudili v snezeno, megleno jutro. Cel dan smo preziveli ob gaspercku in poceli nic. No, v bistvu smo cel dan prelistavali menu in se odlocali, kaj bomo jedli.
Tipicnen gorski nepalski obrok - zajtrk, kosilo, vecerja - dhal bhat. To je riz, lecina juha in krompir z vzorcem zelenjave, vedno pa ti se repete. Sicer dobis tudi pico, ki mimogrede sploh ni slaba, jst pa seveda prisegam na sirove ali zelenjavne spring rolce. Mesa ni. Snickersi so. To je pa tudi glavno!
Nasednje jutro pa snezna idila ...
... in skok na Gokyo Ri 5370 m.
Veselje po napornem vzponu cez prelaz Cho La 5330 m, ko ti je ze veckrat prislo na misel "pa kaj mi je tega treba" in si studiral, da imeti nosaca pa ni tako za lase privleceno.

Evo nas Kekce! Pa nam je ratalo. Najvisja tocka na nasi turi Kala patthar 5550 m in Everest kot na dlani, a hkrati se vedno tako nedosegljivo stran.
Namesto molilinih smo mi obesili kar slovensko zastavo.

Nekje na poti...

torek, 14. december 2010

Se malo Nove Zelandije

Tukaj pa ni, da ni. Imajo vse. Ti samo placaj, pa si lahko hribe ogledas s panoramskim letalom, smucas po ledeniku Tasman, jadras z jadrnico za America`s cup, plavas z delfini ali tjuljni in gres na krizarjenje po fjordu. Potem pa so tu se adrenalinski bungee, ogromne gugalnice, voznja po zajli iz enega hriba na drug hrib, jet boating ... ja, na to sva sla pa tudi midva. Coln, ki ima jet motor, izkusen voznik in voznja po kanjonu je prava kombinacija.  Jure je bil tako navdusen, da je skoraj celo pot snemal filmcke, no, razen ko se je coln zavrtel za 360 stopinj. Bilo je kratko, a sladko.

Juzni otok je zelo redko poseljen in ponavadi sta 2 kmetiji ze vas in malo vec his ze manjse mesto, ki pa je bolj ali manj prazno. Ampak Queenstown je pa druga zgodba. Mesto, ki zivi za sport; sportne agencije, izposojevalnice sportne opreme, sportne trgovine :), pa simpaticni kafici tik ob jezeru, kjer je pa malo razvajanja obvezno.

Ampak bolj kot kava v kavarni, sva se razvajala, kar sama. Recept je pa tak: iz super campervana vzames staro ponev in se bolj star gorilnik ter si pripravis SLANINO z jajci - veliko slanine z veliko jajci. Mmmm ... pregresno dobro.

Od vseh lepot se ti zacne po kaksnih treh tednih v Novi Zelandiji ze trgat. Od tu pa tam iz JV, JZ in Z dela.




Milford Sound - ena izmed must do stvari v NZ - z ladjico po najbolj slavnem fjordu, kamor so ze 100 let nazaj bogati Evropejci prihajali na pocitnice.


Strme stene, ki se dvigajo skoraj navpicno iz morja.
 
Ene izmed redkih priprav na treking v Nepalu. Enodnevni podvig iz prelaza Lewis.


Spet sva se napotila v DOC camp. Na nizino pred Christchurchom je padala vecerna meglica, midva pa sva se vedno z bornimi navodili iskala camp. Kar lep cas sva se vozila po makedamu nekam v hrib in poti ni bilo videti konca. Imela sva neprijeten obcutek. "Kaj ko bi se kar obrnila in sla v ta prav camp?" nama je ves cas hodilo po glavi. Visje kot sva sla, redkejsa je postajala meglica. Prilezla sva nad njo, se utaborila ob manjsi mlaki in se ujela soncni zahod.
Po popolnoma sproscenemu mesecu v Novi Zelandiji sva si zadnji dan skoraj zagodla eno sama. Sicer ima zgodba srecen konec, a koncala bi se lahko precej drugace ... Campervan sva vrnila v Christchurchu ob 14:00, zavila v McDonalds na Mc Angusa (toplo priporocava vsem, ki se potikajo po NZ in Avstraliji) in si ogledala Christchurch. Okrog 17:00 Juretu kapne, da sva v Escape pisarni pustila najine potne liste, pisarno pa so zaprli ob 16:00. Aaaaaaaaa ... naju zagrabi panika, let v Avstralijo pa  imava ob 1:45 zjutraj!!! Skok v prvo govorilnico in klic na brezplacno stevilko od Escape-a. Prvic zvoni v prazno. Se bolj naju grabi panika. Pokliceva drugic in dobiva vezo. "A ste tako prijazni, pa bi kdo prisel odpreti pisarno, ker midva RES NUJNO potrebujeva potne liste," sva, kar se da, ponizna. Ob 17:45 se nama nasmeh zarise na obrazu. Imava potne liste! "Vec srece kot pameti," se smejiva sama sebi, "kaksna tepca sva!"
Zvecer prideva na letalisce, pogledava na seznam letov in najinega ni med njimi. KAJ?! Kako ga ni??! A je bil prejsnji dan? Postalo nama je vroce in spet naju je grabila panika. Podajala sva se namrec v Nepal, do koder sva zamenjala 3 drzave in 4 letala in res ne bi bilo fajn, da bi zamudila ze prvi let... K sreci ugotoviva, da imava let ob 7:00 zjutraj. Izkazalo se je, da sva med 25 letalskimi kartami, ki sva jih med potovanjem kupila, gledala napacno. Torej vse dobro. Noc sva prespala na letaliscu... pa saj ni bilo prvic in ne zadnjic :)

petek, 10. december 2010

Nore stvari

Ali naj prespiva v kampu in si zjutraj ogledava OKROGLE skale na plazi, ali naj se peljeva se naprej z mislijo, da so to pac le "bedne" skale. Odlocitev pade.
Komaj najdeva v blizini DOC  (department of conservation) kamp, ki deluje po sistemu postenosti. Na vhodu vzames kuverto, napises nanjo datum prenocevanja, registersko stevilko campervana, stevilo oseb in das notri ustrezno vrednost denarja ter vse skupaj zalimas in vrzes v jeklen nabiralnik zabetoniran v tla. No, balkanska sreca - kuvert ni bilo, nabiralnika pa ranger sploh ni zaklenu. Pa sva prisparala in sla za ta denar zjutraj na kavo :)
No, se glede skal ... Sicer so neke geoloske razlage, zakaj so skale okrogle, pa se mi zdi, da gre bolj za ugibanje kot pa za neke znanstvene ugotovitve. Nima veze, kako so nastale, vazno je, da zgledajo res hudo.
Se bolj noro pa je, da se na dolocenih delih Nove Zelandije na plazah zbirajo kolonije tjuljnov in morskih levov. A ne vidis tega samo v zivalskem vrtu?! :) Bil je tak zmesan dan, malo sonce, malo dez, veter pa skoz in skoz. Zapeljeva se na plazo, kjer naj bi bili morski levi. Jureta posljem v izvidnico, da  niso to le prazna natolcevanja na turisticnih brosurah in kmalu pritece nazaj, da je en "karjolez" na plazi. KAJ? A RES?!
Pogledala sva vsak naslednji zaliv na poti, kjer je pisalo, da so tjuljni, morski levi in rumenooki ali modri pingvini. S pingvini nisva imela take srece, nama je pa za to bolj dogajalo z morskimi levi in tjuljni. Z ene plaze, kjub temu da naju je zeblo kot cucka, sploh nisva mogla iti.
Midva sva pa res sreckota, da jih vedno vidiva in sva se podala se na eno plazo, kjer naju je presenetila tabla, da je do plaze s tjuljni se 3 ure hoje. Greva, kaj nama pa drugega preostane. Ce jih ne vidiva, bova pa vsaj trenirala za treking po Nepalu. Po stezi, kjer sva tu pa tam komaj nasla skozi mocvaro in blato, sva se strmo spustila na plazo. Pogled v levo, pogled v desno, prazno. Razocarana, kaj pa drugega, se odpraviva se malo po plazi, morda se skrivajo pa v drugem zalivu ... in so se :) Splezala sva na veliko skalo in jih skrita opazovala, kako so mladici prihajali ven iz vode in debele samce, ki so se greli na obali. Sedela sva kaksne pol ure, pa bi brez problema se pol dneva, ampak kaj ko je bilo do campervana se 3 ure hoje ...

Se ena nora stvar je pa, da v vaskem potoku najdes zlato. Noro, a?! :) V Rossu sva najela lopato in prav posebno posodo za spiranje zlata ter se udelezila dvominutnih instrukcij. Teta je vzela kup sodra in naju naucila, kako se dela s posodo, ki ima na eni strani posebne grebencke, kamor se ujamejo majhni drobci zlata. Seveda je v demonstrativni verziji vse lepo in prav, na koncu ti pa ostane celo  RES nekaj zlata ... "Ooooo, ce bo takole, bova tu kar cel teden," sva se veselila, ko sva hodila do vaskega potoka. Zacela sva z iskanjem najbolj primernega prostora. Pa ni bilo nic in vse skupaj je bilo se veliko tezje kot pa na demonstraciji. Poleg sodra, naju je oviralo se kup nepotrebnega peska in mivke, potem pa isci zlato v tej godlji. Sva zamenjala kar nekaj prostorov ob potoku in vsakic neuspesno. Sicer se je neki blescalo kot zlato in sva potem drobce z velikim upanjem, da najino zlato pac zna plavati, pobirala ven ... Prijela naju je prava zlata mrzlica in nisva mogla iti. Ko sva ze hodila nazaj, pa sva videla kaksen "super" kraj, sva se parkrat probala. Tako se je najin zlatomrzlicni dan zavlekel pozno v popoldne in sva le za las ujela odprt turisticni info center, da sva vrnila opremo. Z upanjem pomoliva specialistki demostratorki najin ulov, ki je zal plaval, pa je samo zmajala z glavo, da tole pa ne bo nic. Sva pa ta dan malo cofotala po mrzlo ledeni vodi :)

Vaski potok "bogat" z zlatom. Baje. :)

"Ta drobec bi pa lahko bil ..."

"Samo se tukaj pogledam in ce ni, potem greva!"