Se malo Nove Zelandije

Tukaj pa ni, da ni. Imajo vse. Ti samo placaj, pa si lahko hribe ogledas s panoramskim letalom, smucas po ledeniku Tasman, jadras z jadrnico za America`s cup, plavas z delfini ali tjuljni in gres na krizarjenje po fjordu. Potem pa so tu se adrenalinski bungee, ogromne gugalnice, voznja po zajli iz enega hriba na drug hrib, jet boating ... ja, na to sva sla pa tudi midva. Coln, ki ima jet motor, izkusen voznik in voznja po kanjonu je prava kombinacija.  Jure je bil tako navdusen, da je skoraj celo pot snemal filmcke, no, razen ko se je coln zavrtel za 360 stopinj. Bilo je kratko, a sladko.

Juzni otok je zelo redko poseljen in ponavadi sta 2 kmetiji ze vas in malo vec his ze manjse mesto, ki pa je bolj ali manj prazno. Ampak Queenstown je pa druga zgodba. Mesto, ki zivi za sport; sportne agencije, izposojevalnice sportne opreme, sportne trgovine :), pa simpaticni kafici tik ob jezeru, kjer je pa malo razvajanja obvezno.

Ampak bolj kot kava v kavarni, sva se razvajala, kar sama. Recept je pa tak: iz super campervana vzames staro ponev in se bolj star gorilnik ter si pripravis SLANINO z jajci - veliko slanine z veliko jajci. Mmmm ... pregresno dobro.

Od vseh lepot se ti zacne po kaksnih treh tednih v Novi Zelandiji ze trgat. Od tu pa tam iz JV, JZ in Z dela.

Milford Sound - ena izmed must do stvari v NZ - z ladjico po najbolj slavnem fjordu, kamor so ze 100 let nazaj bogati Evropejci prihajali na pocitnice.

Strme stene, ki se dvigajo skoraj navpicno iz morja.

 
Ene izmed redkih priprav na treking v Nepalu. Enodnevni podvig iz prelaza Lewis.

Spet sva se napotila v DOC camp. Na nizino pred Christchurchom je padala vecerna meglica, midva pa sva se vedno z bornimi navodili iskala camp. Kar lep cas sva se vozila po makedamu nekam v hrib in poti ni bilo videti konca. Imela sva neprijeten obcutek. "Kaj ko bi se kar obrnila in sla v ta prav camp?" nama je ves cas hodilo po glavi. Visje kot sva sla, redkejsa je postajala meglica. Prilezla sva nad njo, se utaborila ob manjsi mlaki in se ujela soncni zahod.

Po popolnoma sproscenemu mesecu v Novi Zelandiji sva si zadnji dan skoraj zagodla eno sama. Sicer ima zgodba srecen konec, a koncala bi se lahko precej drugace ... Campervan sva vrnila v Christchurchu ob 14:00, zavila v McDonalds na Mc Angusa (toplo priporocava vsem, ki se potikajo po NZ in Avstraliji) in si ogledala Christchurch. Okrog 17:00 Juretu kapne, da sva v Escape pisarni pustila najine potne liste, pisarno pa so zaprli ob 16:00. Aaaaaaaaa ... naju zagrabi panika, let v Avstralijo pa  imava ob 1:45 zjutraj!!! Skok v prvo govorilnico in klic na brezplacno stevilko od Escape-a. Prvic zvoni v prazno. Se bolj naju grabi panika. Pokliceva drugic in dobiva vezo. "A ste tako prijazni, pa bi kdo prisel odpreti pisarno, ker midva RES NUJNO potrebujeva potne liste," sva, kar se da, ponizna. Ob 17:45 se nama nasmeh zarise na obrazu. Imava potne liste! "Vec srece kot pameti," se smejiva sama sebi, "kaksna tepca sva!"

Zvecer prideva na letalisce, pogledava na seznam letov in najinega ni med njimi. KAJ?! Kako ga ni??! A je bil prejsnji dan? Postalo nama je vroce in spet naju je grabila panika. Podajala sva se namrec v Nepal, do koder sva zamenjala 3 drzave in 4 letala in res ne bi bilo fajn, da bi zamudila ze prvi let... K sreci ugotoviva, da imava let ob 7:00 zjutraj. Izkazalo se je, da sva med 25 letalskimi kartami, ki sva jih med potovanjem kupila, gledala napacno. Torej vse dobro. Noc sva prespala na letaliscu... pa saj ni bilo prvic in ne zadnjic :)