Nasa kuca putujuca

Yes. Najela sva najboljsi campervan in gas po Novi Zelandiji. Sicer je bil notri bolj home made in ne tako fancy kot kaksni ze tovarnisko narejeni campervani, ampak najin je bil na polno prezet z duso!

Cakal naju je dober mesec simpaticnih campov, praznih cest, cudovite narave in presezkov polnih novozelandskih zanimivosti kot najvisji slap, najcistejsi zrak pa take fore :) Ker je to urejena drzava, ni bilo nobenih pretresov - cene so fiksne in ljudje posteni. Kar mali dolgcas. Nic se ni dogajalo, za nic se ti ni bilo treba boriti. Kje je ze Indonezija...?!

V Aucklandu pobereva najin novi dom in jo mahneva na sever. Ni bilo pomembno kam, sam da sva se peljala. Prespiva v simpaticnem campu in se zjutraj sprehodiva po plazi.

No, dejva se malo zorganizirati. Obdana z milijon prospekti, ki tako licno izgledajo, da jih grabis se in se, sva bila na polno zmedena. Ce bi bil tu vsaj pol leta, potem bi sel lahko pocasi, ce si pa samo dober mesec, si pa na zacetku zmeden na polno in odlocen, da bos videl vse naj stvari. Nova Zelandija je kar 12x vecja od Slovenije in pregresno lepa.

Na poti po polotoku Coromandel.

Hot water beach je bil pa zmaga. Odlopatas malo peska, vrela voda pritece na povrsje in imas mali vroc bazencek samo zase in to zastonj! Najbrz poleti to ni nevem kaksna atrakcija, ampak na koncu novozelandske zime pa prav sede.

Tole meji pa ze na ekstremno kicasto. Toliko mavric, kot sva jih tu videla, pa se ne, seveda pa to pomeni - malo dezja, malo sonca.

Odkrivala podrocje Rotorue - gejzirov, toplih vrelcev, blatnih bazenckov...

Ker je Juzni otok se ful lepsi od Severnega in da ne bova zgubljala prevec casa na "povprecnih stvareh", sva jo mahnila s trajektom na jug. Ni treba posebej poudarjati, da ima najin domek veelikkoo duse :)

Na trajektu.

V Tasman nacionalnem parku sva koncno sla malo trekat. Jure je bil cisto navdusen nad "ta veliko praprotjo".

 

Na zahodni obali naju je ujelo slabo vreme. 10 minut interneta in 100 kilometrov je resilo vse.- cez Arturjev prelaz sva jo mahnila na vzhodno obalo. Tik pred prelazom na zahodni strani je bilo tako - oblacno, sneg in veter

po prelazu pa sonce in lezanje v travi! Da lahko dozivis 4 letne case v enem dnevu v Novi Zelandiji, drzi kot pribito!

Neki pa je v Novi Zelandiji tezko. Tezko je najti ob cesti grm, da gres scat pa srat. Cisto vse imajo namrec ograjeno za ovcke pa krave. Kdaj je treba opraviti pa tudi takole, ko te prime :)

Najbolj naju je fasciniral jezero Tekapo, ker je turkizne barve.... kicasto turkizne.

In potem je tu se bolj kicasta cerkvica, ki ima namesto oltarja razgled na hribe in jezero (Jure je bil 100% navdusen).

No, na sosednjem hribcku je pa se observatorij, ker je tu NAJcistejsi zrak na juzni polobli, pravijo Novozelandci. Lahko bi tudi napisali, da tu NAJveckrat ful piha... :)

Skok se pod NAJvisjo goro na Novi Zelandiji - Mount Cook. Da je lepo... ni treba posebaj poudarjati.

Za vse geografe je pa ledenik Tasman solski primer ledeniske erozije in akumulacije. Morene - talne, stranske, celne. Vam povem, da bi se Natku strgal :)

Enkrat na teden sva sla v ta prav, ta drag camp - to pomeni z elektriko in toplimi tusi, da si se malo segrel po ne prav toplih noceh, ko si kampiral kje na divje. Zvecer sva prikurila kalorifer, da je bilo lepo toplo, in v toplem  studirala, kam bova sla naslednji dan, jedla sircek in pila vino. Sva si privoscila, a?! :)

Kicasto brez primere

Poslovila sva se od kitov in z 8 sedeznim letalom sibnila se na otocje Hapai (se vedno Tonga) na rajske otoke obdane s turkizno vodo in z neskoncnimi pescenimi plazami.

Sva upala, da pilota ne bo kap... kopilota nismo imeli.

Resort na otoku Uoleva, kjer sva prebila teden dni. Od dalec je zgledalo prav backpackersko rajsko...

Od blizu pa bi hiski tezko rekli bungalov, ampak prej kutija. Sva ze kar nekaj videla, ampak tole... nekaj bambusovih palic, stare rjuhe, veliko crnega polivinila, ki je sluzil kot zascita za veter, stare rjuhe in malo polomljeni plasticni stoli... vse skupaj je delovalo pa se precej nestabilno :)

Ampak plaza in turkizna voda naredita svoje. Bilo je kicasto in rajsko. Okoli otoka sva sla na sprehod dvakrat pa bi sla lahko brez problema se parkrat, ker je bilo res lepo...

Potem se pa se malo ozres po morju in zagledas v blizini obale kita. Sva jih ze kar nekaj videla, pa je se vedno noro!

Belih plaz in palm ne zmanjka...

No, kaksne so pa tudi malo bolj rumenkaste, ampak za to nic manj lepe.

Zvecer sediva na vecerji in opaziva neko cudno kost v kotu jedilnice. Povprasava Kalafija, ki je bil lastnik resorta, od katere zivali je, pa nama pove, da je od kita in da jo tu pa tam odkupijo lokalni izdelovalci nakita in da je vredna... u la la... Jure se spomne, da je pa nekaj podobnega kosti videl na sprehodu okoli otoka. Ker je disalo po zasluzku, sva sla v lov na kost. Nasla sva kmalu eno manjso, pa potem malo vecje, pa potem se vecje. Potem pa sva zagledala kost, ki je bila deloma zakopana v mivko in potem se eno in se eno... Pomoje nama je srce kar hitreje zacelo biti, ko sva z rokami kopala ob kosti. Sva se pocutila kot dva raziskovalca...

Tole je bila najina bera. Rebra kita mladica, 2 hrbtna vretenca in kup manjsih kosti. U la la... se nama je dobro zdelo. Skocila sva po Kalafija in z Juretom sta vsak eno rebro vrgla na ramo in odnesla do resorta.

Kako veliko je rebro mladica, je pokazal pa Jure. Aja pa od denarja ni bilo nic, ker so bile kosti "kao" prestare in prevec porozne (pa ja de :)

Tule na Tongi so naju letala vedno presentila. Nazaj na glavni otok sva letela z Douglas DC3 - v kabini v klanec hodis. Pa naj Juretov oci pove, ce so taki pristajali na letaliscu v Mostah.

Grbavci

Tonga je ena redkih drzav, kjer je dovoljeno plavati s kiti. Ja, s kiti :) in to je bil tudi glavni razlog, da sva se podala v to majhno pacifisko drzavo. Glavni otok sva zapustila takoj drug dan in se podala z majhnim avionom na otocje Vavau, ki je glavno izhodisce za plavanje s kiti. Sedezi ob oknu, bi morali biti definitivno drazji, ker razgled na majhne otoke obdane s turkizno vodo vzbuja prav posebno zadovoljstvo.

Pri plavanju s kiti veljajo dolocena pravila. Prvo kot prvo mora imeti agencija dovoljenje, coln mora biti vsaj 100 m oddaljen od kita in naenkrat so lahko v morju samo 4 turisti z vodicem. Torej je zelo pomembno, da je na colnu cim manj ljudi, da prides cim veckrat na vrsto. Ceprav se nama je zdelo, da je malo prevec ljudi, sva se vseeno odlocila za Beluga divers, kar se je izkazalo za "ta bols".

In prisel je dan, ki sem ga jaz najbrz se bolj cakala kot Jure. Plavanje s kiti. Sicer nas je bilo na colnu 12 in najin izracun, kolikokrat bova prisla na vrsto ni bil najboljsi, ampak se je to iz ure v uro spreminjalo v najin prid. Zavili smo z zaliva in zakruzali med manjsimi otoki. Tukaj naj bi se zadrzevali kiti, saj so vzgajali mladice. Na zgornjem delu colna je stala Mea, za katero se govori, da ima "sokolje oko" in pravi cut za kite. Dan ni bil najbolj pravi, saj je bilo veliko valov, tako da smo se kar malo guncali. Mea se je kmalu izkazala, ko je v daljavi zagledala prvega kita. Gas pa gremo do kita. Pricakovanje je narascalo in ze samo pogled na kita z razdalje 100 m nama je bil cisti uau. Cakali smo, ce se bo ustavil, vendar se ni in ker je deloval nekoliko znerviran, smo ga pustili in sli iskat drugega.

Prvi pogled na kita, no, njegov hrbet.

Starejsi dami sta nam razlagali, kako so prejsnji dan eno uro plavali okoli kita in mladica... in imela sva taaakkeeee oci... Mea je kmalu zagledala drugega in potem se tretjega... ampak hudica noben se ni hotel ustaviti, zato je "plavanje" s kiti zgledalo priblizno takole:

S plavutkami na nogi, masko na obrazu in snorkljem v ustih si stal pripravljen drug za drugim (seveda ne vec kot 4 :) na robu colna, dokler se ni Mea z vrha colna zadrla: "GO, GO, GO." Kot puscica si skocil v vodo in zacel na vso moc plavati in brcati s plavutkami v smeri, kjer naj bi bil kit.... in potem si veas zadihan zagledal KITa GRBAVCA dolgega 17 m, kako elegantno plava...nekaj sekund in ze ga ni bilo vec. Pa saj to ne mores, da vrjames :) S kitom sva bla takole 1 na stiri :) Stefan bi rekel, da tole ni za vsakogar, ker moras biti zelo fit... in ker je bilo na colnu kar nekaj priletnih dam, ki so se lepo naplavale ob kitu prejsnji dan, nekateri pa so zaradi valov imeli sami s seboj dovolj dela, sva z Juretom prisla skoraj vsakic na vrsto, da skociva v vodo. Se midva fit Kranjca sva bila na koncu dneva posteno izmucena.

Zadovoljna ze po prvem dnevu. Na poti nazaj v zaliv.

Hja, nic, ceprav je drago kot pes, no, v tem primeru kot kit, sva rekla, je pa se drazje, ce prides direktno iz Slovenije plavat s kiti... pa sva sla se naslednji dan. Pa to bi lahko pocela brez problema ves teden :) Dan je bil soncen in morje mirno. Cisto druga slika. Sistem sva poznala in pocutila sva se kot dva stara macka. Tokrat smo imeli v skupini poleg priletnih dam, se ene "turiste", ki so se kmalu izkazali za dobitno kombinacijo. Ena ni znala dobro plavat, ok, eden manj, potem se moz ni sel, da ji je delal druzbo, se bolje dva manj, ostali so pa kar hitro imeli vsega dovolj. Tole plavanje na vso moc pac ni za vsakega...

Ta dan smo se pol dneva vozili za 3 kiti grbavci - za 1 samico in 2 samcema, in nekaj krat nama jih je uspelo videti tako dobro, da bi kar krical pod vodo, ce bi lahko. Kasneje sva videla se samico in mladica... in ko smo ravno zlezli nazaj na coln, mimo colna svigne morski pes. Pa ni bil cisto navaden morski pes... Mea je rekla, da bi pustili to samico z mladicem in sli iskat kaksne druge kite :) Vsi smo bili za. V bistvu ti adrenalin tako sprica, ko skocis notri, da itak ne pomislis, da je se kaj drugega v tem praznem morju/oceanu. Ko skocis notri, vidis samo globoko modrino in se pocutis, da si samo ti in kit. Podvodne fotke sva si sposodila iz interneta in ni noben fotoshop kriv, ampak je dejansko takole...

Samica z mladicem.

Samec in samica.

Drugi dan je bil odlicen. Ceprav nisva ene ure plavala okrog kita, sva bila midva vec kot zadovoljna s tem, kar sva dozivela. Preden smo sli nazaj, se je pa se kit zacel metat ven in zdelo se je, kot da bi bili povabljeni na predstavo. Se clovek sploh ni mogel zadrzat, da ne bi vsakic, ko je kit skocil ven, vzdihnil in se cudil... uau... uau...

 in takole spricne, samo 20 m od colna...

Jure z Meo, ki je naredila najina dneva prav krasna. Sva se po prvem dnevu plavanja s kiti pogovarjala z ostalimi ljudmi v hostlu, pa nekateri, ki so sli preko drugih agencij, niso niti 1x skocili v morje in videli kita... Potem sva bila pa se bolj zadovoljna :)