3700 m

Ze nekaj casa nisva nic napisala - objektivne okoliscine - pomanjkanje elektrike, neobstoj telefonov, kaj sele racunalnikov in interneta ;-) Midva sva trenutno 2 letalska leta naprej od Indonezije, ampak fenomenalen vzpon na ugasli ognjenik Rinjani na otoku Lombok v blizini Balija je pa se najin indonezijski dolg.

Bali je zakon... saj lahko (za razliko od drugih krajev, kjer sva se potepala do tedaj) z enim obiskom in enim placilom v eni izmed mnozice turisticnih agencij uredis transport z avtobusom, ladjo in naprej z avtobusom. Neverjetno. Placava in dobiva neke kvazi karte in po planu naju in se nekaj drugih turistov s kombijem odpeljejo do pristanisca. Odlozijo nas pri trgovinah, pride en cuden tip in nam pobere karte ter nam da neke druge cudne karte. Napoti nas do trajekta, on pa izgine. Pridemo do trajekta, tam pa mnozica ljudi pridno caka na vkrcavanje. Ko je ze izgledalo, da se bomo vkrcali, ladja odpelje, brez da bi kogarkoli vkrcali, nas pa posljejo k drugi ladji. Eni so zaskrbljeni, drugim je vseeno, midva pa veva, da je to le indonezijski nacin poslovanja.

Vmes se Lea zadovoljno pogaja s prodajalci soncnih ocal in riza in res se vkrcamo. Do Lomboka trajekt vozi 5 ur, ko pa se izkrcamo, se spet najde en mladec, ki zamenja nase kvazi karte za ene druge cudne karte. Ze na zacetku voznje z avtobusom naju napade se s ponudbo za vzpon na Rinjani. Lea zacne s pogajanji, ampak riz in ocala so nekaj drugega kot pa ''turisticni aranzma''. Pogajanje se sicer zakljuci z najinim delnim placilom, ampak tudi z bliski in strelami iz Leinih oci ;-), ker ponudba ni bila ravno 100 odstotno ziher in preverljiva...

Ob prihodu na izhodisce so nama omenili, da bomo zjutraj pocakali se dve kanadcanki in se nekaj ljudi. Zjutraj ni bilo nobenih novih turistov, ampak oni ze vedo kako in kaj. Vzpon se zacne v vasi, od koder gre pot strmo navzgor skozi tropski gozd. Vroce in soparno je pa tako, da pot v potokih dol tece. Po dobrih dveh urah pridemo po pocivalisca, kjer se nosaci in vodici lotijo kuhanja kosila.

No, fajn, sva rekla. To je pa v redu. Prav pasalo bo nekaj pojest. Po eni uri kuhanja je kosilo pripravljeno, ampak ne za naju in se enega Avstralca... Mi moramo pocakat nase nosace in nasega vodnika, ki so se na poti. O madona, pa tako je dobro izgledala ''instant noodle soup'' z malo zelenjave in kuhanim jajcem.No prav, bomo pa pocakali nasega vodica. Cakamo in cakamo, pol ure, ena ura, dve uri in res pride se ena skupina, ampak ne pokaze nobenega zanimanja za nas tri. OK, tole najbrz niso nasi, se malo pocakajmo, saj morajo biti blizu. Avstralec glasno omeni ime vodnika, ki ga pricakujemo in glej ga vraga eden se obrne: ''Ja, kaj pa vi tukaj?'' ''Mi cakamo kosilo in nasega vodica.'' ''Vi bi morali jesti s prejsnjo skupino in nas pocakati na mestu, kjer se spi,'' nam pojasni vodic. No, vec kot ocitno se kaj dosti med samo niso zmenili - Indonezija pac ;-)

Na hitro so nam skuhali kosilo ''instant noodle soup'' in malo zelenjave ter kuhano jajce. Do stirih popoldne smo prilezli do visine cca 1600 m (natancne visine nimajo, povsod na poti pise le priblizno ;-)  in se znasli med oblaki. Halo, halo, mi naj bi spali se 400 m visje in imeli razgled na krater in uzivali v soncnem zahodu nad oblaki. Pa so se nosaci in vodic odlocili, da bi spali nizje, ker na 1600 m so drva, na 2000 jih moras pa pac nest. Ker se je izkazalo, da so ostale skupine nadaljevale pot in drva za njih niso bila problem, smo se spuntali in smo sli se 200 m visje, vsaj toliko, da se je odprl prekrasen razgled in soncni zahod.

Zjutraj smo se dvignili na 2000 m, od koder se odpre prekrasen razgled na krater ognjenika Rinjani, v katerem ''pociva jezero v tihoti....''

Ze pogled na krater in jezero v jutranjem soncu odplakne vse grenkobe prejsnjega dne. Sledi spust do jezera

in pa kopanje v vrelcu vroce vode, ki je ponekod tako vroca, da niti noge ni mogoce namociti vanjo.

Po mehcanju in odmakanju umazanije v vroci vodi in izbornem kosilu (instant noodle soup, malo zelenjave in kuhano jajce) se lotimo vzpona do ''baznega tabora'' (kot da smo v Himalaji :-) na cca 2200 m.

Spet krasen razgled.

Zjutraj vstanemo ob 3:00 (ne vem, kdo si je zmislil, da je najlepsi razgled na vrhu ravno ob soncnem vzhodu ?). Cela procesija luck, zvezdnato nebo, zahajajoca luna in strmo strma pot - pravzaprav melisce.

Dva koraka naprej, en korak nazaj... ''Pa kdo si je izmislil vzpon na Rinjani. Razgled je lep tudi iz roba kraterja,'' ti hodi ves cas po glavi. Dva koraka naprej, en korak nazaj do vrha in ... soncni vzhod na vrhu. Nekatere so jokale, no, ne midva utrjena Krajnca ;-). Na vrhu pa mraz in veter, da se ti zanohta in 3700 m nad morjem. ''Pa kdo si je ze izmislil vzpon na Rinjani?''

''Svi planinari znaju, da je povratak jos tezi od uspona. I ovaj je bio takav''. Nisem omenil, da so poti narejene na indonezijski nacin. Naravnost pa ne glede na to, kako strmo je pobocje ;-) To pomeni, da je to pogosto skoraj tobogan ali pa stopnice cez korenine visoke po en meter.

No ja, za lep razgled se je treba potrudit.

Bali

Kar smejalo se nama je, ko smo pristajali na letalisce v Kuti: ta prave ceste in ta prave stavbe. Popularno Kuto sva pustila za sabo in jo picila direktno v Ubud.

V Ubudu pa cisto turisticna scena, ki nama je tako tako pasala (se je poznalo, da sva ze nekaj casa po odrocnih predelih). Trgovinice z oblekcami in spominki, moderne reklame, steklene izlozbe, trgovine s hrano in sladoledom (zakon korneti pa samo 0,40 evra - sva jih pojedla kar nekaj :) simpaticne restavracije in slascicarne, kjer lahko dobis PRAVO kavo. Seveda pa nisva mogla izpustiti znanih vecernih tradicionalnih predstav.

Utrinek iz predstave Legong.

Tradicionalna spremljava zraven plesa, no, CDja si ne bi kupila :)

Nasla sva price performance hotel z bazenom za 12 usd/sobo. Iskala sva se WiFi, pa so s cenami sekali tja do 25 usd/sobo... aaa predrago :) Skoraj dva meseca v Indoneziji se pozna, da ves koliko naj bi kaj stalo.

Sva hotela iti na internet, pa so hoteli 1,2 usd/uro - ni sans, ce je se v najbolj zabacenem koncu Indonezije bilo 0,6 usd/uro. Seveda sva nasla resitev. Cim gres 1 kilometer stran iz centra pade cena na 0,3 usd/uro - tisto prej je bil pa totalen rop :) in isto je s pranjem cunj, najemom motorja ali kosilom.

Najela sva motorin, ki pa je za razliko od ostale Indonezije, kjer sva bila, prava poezija. Za 4 usd/dan dobis novo Hondico. Sicer ni bila ravno Juretova najljubsa barva, sva pa na njej picila kot puscica.

Prve par dni nisva prisla dalec od Ubuda, ker sva se ves cas ustavljala. Ucke sva imela na siroko odprte, ker teli Balijci so pa majstri: lesene skulpture konjev, orlov, delfinov, ta velike lesene mize, tezka lesena vrata, sedezne iz ratana in iz drevesa banane, spage, pa vse kar ti srce pozeli iz kamna, stekla... Vse kar lahko pri nas kupis kot dekoracijo iz lesa, vrtno pohistvo in ni da ni... vse je MADE in Bali. Se avtenticni bumerangi aboriginov iz Avtralije so narejeni in barvani tukaj :) V glavnem pasla sva svoje ucke kar nekaj dni, preden sva se navadila.

Mojster pri delu.

Kar nekajkrat sva zavila v Kuto v trgovski center Matahari. To je kot ena Nama pri nas in recimo lahko kupis prav super majice za isto ceno kot po tezkem cenkanju na ulici. Pa se tu in tam imajo hude akcije, da ce zapravis za 15 usd, ti dajo 5 usd dobropisa (ne pa pri nas, ko v Sparu in Mercatorju pol leta zbiras nalepke, potem moras pa se placat :)

V Ubudu sva bila skoraj teden dni, preden naju je motorin popeljal po preostalem Baliju.

Kilometre dolga pescena plaza v Kuti naju je kar fascinirala.

Rizevih polj ne zmanjka...

Trdo delo na rizevih poljih.

Amed na vzhodu Balija s simpaticnimi hotelcki, se bolj simpaticno obalno cestico in pocasnim tempom.

Bali je cisto drug svet v Indoneziji v vseh pogledih. So hindu vere, zato gradijo pure in dnevno opravljajo daritve.

Pure (templji) so raztreseni po vsem Baliju.

Bali je res turisticen in ce kupujes na ulici, si moras vzeti barantanje za hobi. Kuta in Ubud sta preplavljena z ulicnimi prodajalci ponarejenih modelov ocal vseh moznih znamk, isto je z majicami in hlacami vseh srfarskih firm, kar obstajajo. Izklicne cene so poljubne - dobesedno :) pri enemu je izklicna cena za ocala 15 usd pri drugem 6 usd. Ampak to je sele zacetek barantanja. Prepricana sva, da kak turist res placa za ocala 10 usd, pa se mu zdi, da jih je dobil za dobro ceno. No, nama se zdi, da sva v tem stara macka in meniva, da vse kar sva kupila, da sva kupila po dobri ceni :) No, v tem prepricanju ziviva :) Za ocala sva vedno dala pod 3 usd, pa tudi 1,5 usd - ce to ni dobra cena :)

Se pa najdejo poleg obicajnih prodajalcev tudi kaksni taki, ki lovijo naivne turiste. Sva parkirala motor v Kuti, prideva cez kaksni 2 uri nazaj, pa mladenic zraven, da ce rabiva bencin, da ga lahko dobiva od njega za 2 usd/L. Midva pa, a si nor! Liter bencina na bencinski stane 0,45 usd, pa nisva midva od zjutraj tukaj!

Pa se je naslednji dan na istem parkiriscu znasel drug poba, ki nama je zelel zaracunati parkirisce. Saj ne da je bil parkirisce brezplacen, se 10x vec od normalne cene nama je hotel zaracunati. Ga je Jure na hitro vprasal, kje ima sluzbeno izkaznico, sluzben jopic, parkirne listke z datumom in zigom, sploh pa ni bilo oznaceno, da je to placljivo parkirisce in da se naj kar pobere :) Midva pa sva, a?! Poba se je mirno pobral, najbrz iskat naslednjo zrtev...

Za vstop v obmocje gore Batur zaracunavajo vstopnino. Pripeljeva se z motorinom in pobiralec vstopnine pristopi do naju in pravi, da je vstopnina 1 dolar za oba. Ker sem imela denarnico v ruzaku, sem stopila dol z motorja in pri hisici poiskala denar. Pa so imeli cenik obesen na oknu, kjer je pisalo, da je za 2 osebi vstopnina 0,8 usd. Aha, imva ga! :) V roke mu porinem dejansko vrednost vstopnine, stric sicer malo debelo pogleda in ostane brez besed.

Med motoriranjem po otoku naju med rizevimi polji ustavi lokalec in nama ponudi lunch paket. Na tem koncu je to v debelejsi papir ali pa kar v bananin list zavit riz z malo zelenjave in se manj piscanca, ampak zelo dobrega okusa. Dva kosila kupiva za 0,5 usd. Potem pa cez nekaj dni cakava na trajket za Lombok se s 100imi turisti. Seveda so lunch paketi na prodajo tudi tukaj, cena pa za enega pa 1 usd. Kar mali rop :) Sva rekla, o ni sans, toliko pa ne dava. Pa smo prisli do cene 0,7 usd za dva kosila :)

S kaksnim zadovoljstvom Jure je tole kosilo :)

Na marketu v Ubudu cakam na Jureta, pa poslusam pogovor med turistko in prodajalcem, ki jih hoce prodati neke gumijaste zivalce na strikcu. Seveda se nisem mogla zadrzat, da turtistki ne bi sepnila, da je pa ta cena cisto prevec. Za sest gumjastih zivalc, ji je hotel zaracunati 30 usd. Pa to je se za Evropo divja cena :) Sem raje sla stran, kot da bi bila prica temu razpletu :)

Barantanje je res lustno, dokler se ti zdi, da dobis dobro ceno :)

Najboljsi potop - ever

Dovolj ovinkastih cest za nekaj casa. Za dober teden sva se usidrala na zahodu Floresa v mestu Labuanbajo, ki je sluzil kot izhodisce.

Najprej sva skocila izlezavat na majhen otok Kanawa, ampak sva imela ze po 2 dneh dosti lenarjenja. Snorkljanje je bilo povprecno (no, tudi midva sva precej razvajena :), pa se hrana ni bila nek gurmanski uzitek. Uau, na jedilniku je paradiznikova solata. Sva vprasala, kako jo pripravijo, pa je fant pozabil povedati, da na koncu solato posujejo se z zlico sladkorja (aaaaa!!!!).

Razgled iz najinega bungalovcka.

Dva dni sva se sla potapljat z DiveKomodo v Nacionalni park Komodo. Start iz skoraj podrtega lesenega pomola z ladjico (beri malo boljso prdljo) na severni konec parka, na dva najbolj znana potapljaska kraja - Christal rock in Castle rock. Potapljanje je bilo fantasticno. Kristalno cista voda, ribe kamorkoli si se obrnil, precudovite korale, pa morski kuzki in eagle ray. Naslednji dan vidljivost ni bila tako dobra in je bilo malo manj rib, sva pa zato videla delfina, ki je med koralami preganjal ribe - in to cisto od blizu. Se nama je smejalo se cel potop :)

Med potopoma pa smo se zasidrali v prekrasnem zalivu.

Seveda si pa kmet, ce iz Labuanbaja ne gres v Nacionalni park Komodo pogledati se komodoskih varanov (oz. Blaz ti povej pa se latinsko ime :) Sigurno jih vidis ob restavraciji na otoku, ampak je pa nekaj cisto drugega, ce jih vidis v naravi. Tako sva sla na 2-urni treking z lokalnim vodicem, ki je imel za obrambo dolgo palico :). Mogoce so se nama zdeli kar malo premajhni glede na njihov zmajevski sloves.

Tile martincki lezijo v senci in ne dajejo kaksnega zmajevskega vtisa. Imajo pa ''grdo'' navado, da plen napadejo nepricakovano in so pri tem jako hitri. Lotijo se tudi vodnega bivola, ceprav ima ta pol tone. Glede na njihovo velikost, pa nekako ni jasno, kako se lahko 90 kg tezek varan loti tako velikega bivola. Njihova druga ''grda'' lastnost je, da si ne umivajo zob in imajo v ustih smrtonosne bakterije, ki pokoncajo plen, tudi ce ta pobegne iz objema varana. Bivola v nekaj dneh, cloveka pa v nekaj urah... brez pardona.

Ker sva bila sita avtobusov in sva ujela hudo akcijo za letalsko karto, sva do Balija skocila kar z letalom. Letalo je bilo cisto spodobno, ce tudi so na check in poleg prtljage stehtali se vse potnike in rocno prtljago in vse pridno zapisali. Madonca, tukaj gre za grame ali kaj?! :)

Flores od vzhoda na zahod

otok cez katerega sva brzela kot "sneta skera". Odpovedala sva se potapljanju pri Maumere in sibnila do vasi Moni, ki je izhodisce za ogled vulkana Kelimutu s tremi jezeri. Jezera so resnicno fascinantna zaradi svoje barve, ki se skozi leta spreminja.

Bil je soncen dan. Lastnica hostla nama je ponudila, da bi si sla pogledat jezera se isti dan, pa nisva bila najbolj za. Jezera so najlepsa ob soncnem vzhodu pravi Lonely planet in tako sva se zmenila za jutranjo varianto. Ob 4:00 zjutraj sva skocila na motorin in vija 20 km v hrib. Z nocnega neba so naju pozdravljale zvezde, a ne za dolgo. Vrh je bil ovit v oblak in nic ni kazalo na izboljsanje.

To je vse kar nama je uspelo videti :)

Ob 11:00 sva imela vsega dovolj in sva sla v dolino. Pa naju je ujel dez in sva vedrira pri lokalnih prodajalkah odeta v tradicionalni ikat.

Hostel z mrzlo vodo in vlazna soba sta naju pregnala spet na morje v Ende. Kot noc in dan. Sonce, vrocina in cisto dobrodosel mrzel tus. Tu sva si zelela sposodit motor, pa so bile cene take... da ni sans, toliko pa ne dava.

Skocila sva pogledat plazo z modro-zelenimi kamencki. Na zacetku sem bila kar malo razocarana, ampak se je izkazala za hudo simpaticno. Crna vulkanska mivka in kamencki, ki so bili res modro-zeleni, ce so bili mokri :)

Domacini pobirajo razlicne oblike in velikosti kamnov v vedra in jih potem prodajajo. Sicer nama ni potegnilo, kaksen je ta pravi kamen...ampak saj tega tudi ne rabiva vedeti :)

Avtobus naju je odpeljal spet malo v hribe v Bajawo. Za 125 km smo rabili 5 ur. Cesta gre v hribe, pa spet v nizino, pa spet v hribe, ovinek nadaljuje ovinek, ce pa direktno nad tabo razbija se kaksna bedna muzika... si pa kar mocno na meji za napolnit kaksno plasticno vrecko. Da se pohvalim: midva je se nisva :) zato pa skoraj na vsaki voznji to naredi kak domacin :)

Zopet so nastopile tezave za rentanje motorja. Najprej sploh dobiti koga, ki bi ti rental svoj motor, potem pa astronomske cene :) So hoteli 13 usd za en dan. Pa si nor. Ponavadi das 6-7 usd, na Baliju dobis pa nov motor za 4 usd. Ce ni to totalen rop :) Koncno sva nasla razumno ceno 8 usd za sicer staro hondo.

Za varnost je bilo poskrbljeno :) ko sva zvedela, da nova celada stane 15 usd, bi kar enega nekam brcnil, ko ti da tako :)

 Okolica Bajawe. Vulkani in rizeva polja.

Pa se skok na severno obalo v Riung, kjer sva bila cisto navdusena, da najin foto zna snemat filmcke :)

En dan sva skocila se na mali Kelimutu - na vulkan z 2 jezeroma. Nisva vzela vodica (midva ga pa ja ne rabiva :) in sva vrh malo iskala. Startala sva kar po prvi poti, ki sva jo videla (kot da vse poti vodijo na vrh??!!), ki se je kmalu izgubila in sva potem cez savje dosegla "vrh". Pogledava v kaldero, notri pa polja in niti sledu o kakem jezeru. Malo raziskovanja in usmeritev domacina je bila potrebna, da sva ju koncno zagledala. Jezeri sta oker in rumene barve, na slikah, ki sva jih videla v turisticnih letakih, sta pa rdece-rjave barve. Kul, a?!

Popoldan pa izlet v toplice. Vedno se nama je zdelo butasto, zakaj bi se sel kopat v topli vrelec, ce je pa vroce pod ekvatorjem kot pri norcih. No, na 1000m visine nama je vroca kopel prav zapasala. Nikoli ne reci nikoli.

Malo naju je mamil pravi Kelimutu, da bi sla nazaj in se enkrat poizkusila sreco z vremenom. Ampak voznja nazaj za 7 ur po floreskih cestah je odtehtala svoje. Zato sva sla pa raje na 10 urno voznjo v Labuanbajo, cisto na zahod Floresa :)

Indonezijska hrana na francoski nacin

Iz Sulavezija sva se s Pelnijem podala torej na Alor. Vzela sva prvi razred, ki je bil res 4x drazji, ne pa v vseh pogledih 4x boljsi. Tole je porcija za oba! Dobro, da pri rizu ne sparajo :)

Alor se je izkazal za zelo simpaticen otok. Svoje pa je vsekakor dodal tudi majhen otocek Kepa z resortom Le Petit Kepa v lasti nasmejanega francoza Sedricka. Super snorkljanje, super potapljanje in super hrana - indonezijska samo na francoski nacin.

Le Petit Kepa

Spala sva v tradicionalni hisi.

in videla ribice kako lovijo ribe. Ali spletejo kosare (pasti) in jih polozijo na morsko dno ali se po ribe odpravijo kar na dah z doma izdelano harpuno ali pa se zberejo vsi moski iz vasi in razprostrejo mrezo. Eni veslajo, drugi spuscajo mrezo, ene 6 jih pa plava okoli in navigira cel postopek. No, teli sigurno ne bodo izropali morja :)

Najbolj izkusen ribic in vodja akcije.

So pa prave face, saj uporabljajo doma narejena plavalna ocala, ki resnicno funkcionirajo. Tukaj je pa tako lepo, da si je fotka iz Alorja zasluzila naslovnico na prejsnji izdaji Lonely planeta.

Sva jih preizkusila pa tudi sama :)

En dan sva si sposodila motor in obiskala tradicionalno vas Takpala. Hise so bile sicer take kot tista, v kateri sva spala midva, samo je bila pa tu se "crna" kuhinja in nadvse prijazni domacini, s katerimi spijes kavo ali pa dve. No, jo moras spiti :) Kar se tice pa kave tu v Indoneziji... je pa tak recept: vrzes zlico zmlete prazene kave v kozarec, dodas vroco vodo, pomesas in evo, tu je kava.

Tu sva spila ze drugo kavo... je skoraj nemogoce reci ne, hvala :)

Kjer otroke nosijo moski in ne zenske...