Flores od vzhoda na zahod

otok cez katerega sva brzela kot "sneta skera". Odpovedala sva se potapljanju pri Maumere in sibnila do vasi Moni, ki je izhodisce za ogled vulkana Kelimutu s tremi jezeri. Jezera so resnicno fascinantna zaradi svoje barve, ki se skozi leta spreminja.

Bil je soncen dan. Lastnica hostla nama je ponudila, da bi si sla pogledat jezera se isti dan, pa nisva bila najbolj za. Jezera so najlepsa ob soncnem vzhodu pravi Lonely planet in tako sva se zmenila za jutranjo varianto. Ob 4:00 zjutraj sva skocila na motorin in vija 20 km v hrib. Z nocnega neba so naju pozdravljale zvezde, a ne za dolgo. Vrh je bil ovit v oblak in nic ni kazalo na izboljsanje.

To je vse kar nama je uspelo videti :)

Ob 11:00 sva imela vsega dovolj in sva sla v dolino. Pa naju je ujel dez in sva vedrira pri lokalnih prodajalkah odeta v tradicionalni ikat.

Hostel z mrzlo vodo in vlazna soba sta naju pregnala spet na morje v Ende. Kot noc in dan. Sonce, vrocina in cisto dobrodosel mrzel tus. Tu sva si zelela sposodit motor, pa so bile cene take... da ni sans, toliko pa ne dava.

Skocila sva pogledat plazo z modro-zelenimi kamencki. Na zacetku sem bila kar malo razocarana, ampak se je izkazala za hudo simpaticno. Crna vulkanska mivka in kamencki, ki so bili res modro-zeleni, ce so bili mokri :)

Domacini pobirajo razlicne oblike in velikosti kamnov v vedra in jih potem prodajajo. Sicer nama ni potegnilo, kaksen je ta pravi kamen...ampak saj tega tudi ne rabiva vedeti :)

Avtobus naju je odpeljal spet malo v hribe v Bajawo. Za 125 km smo rabili 5 ur. Cesta gre v hribe, pa spet v nizino, pa spet v hribe, ovinek nadaljuje ovinek, ce pa direktno nad tabo razbija se kaksna bedna muzika... si pa kar mocno na meji za napolnit kaksno plasticno vrecko. Da se pohvalim: midva je se nisva :) zato pa skoraj na vsaki voznji to naredi kak domacin :)

Zopet so nastopile tezave za rentanje motorja. Najprej sploh dobiti koga, ki bi ti rental svoj motor, potem pa astronomske cene :) So hoteli 13 usd za en dan. Pa si nor. Ponavadi das 6-7 usd, na Baliju dobis pa nov motor za 4 usd. Ce ni to totalen rop :) Koncno sva nasla razumno ceno 8 usd za sicer staro hondo.

Za varnost je bilo poskrbljeno :) ko sva zvedela, da nova celada stane 15 usd, bi kar enega nekam brcnil, ko ti da tako :)

 Okolica Bajawe. Vulkani in rizeva polja.

Pa se skok na severno obalo v Riung, kjer sva bila cisto navdusena, da najin foto zna snemat filmcke :)

En dan sva skocila se na mali Kelimutu - na vulkan z 2 jezeroma. Nisva vzela vodica (midva ga pa ja ne rabiva :) in sva vrh malo iskala. Startala sva kar po prvi poti, ki sva jo videla (kot da vse poti vodijo na vrh??!!), ki se je kmalu izgubila in sva potem cez savje dosegla "vrh". Pogledava v kaldero, notri pa polja in niti sledu o kakem jezeru. Malo raziskovanja in usmeritev domacina je bila potrebna, da sva ju koncno zagledala. Jezeri sta oker in rumene barve, na slikah, ki sva jih videla v turisticnih letakih, sta pa rdece-rjave barve. Kul, a?!

Popoldan pa izlet v toplice. Vedno se nama je zdelo butasto, zakaj bi se sel kopat v topli vrelec, ce je pa vroce pod ekvatorjem kot pri norcih. No, na 1000m visine nama je vroca kopel prav zapasala. Nikoli ne reci nikoli.

Malo naju je mamil pravi Kelimutu, da bi sla nazaj in se enkrat poizkusila sreco z vremenom. Ampak voznja nazaj za 7 ur po floreskih cestah je odtehtala svoje. Zato sva sla pa raje na 10 urno voznjo v Labuanbajo, cisto na zahod Floresa :)

Indonezijska hrana na francoski nacin

Iz Sulavezija sva se s Pelnijem podala torej na Alor. Vzela sva prvi razred, ki je bil res 4x drazji, ne pa v vseh pogledih 4x boljsi. Tole je porcija za oba! Dobro, da pri rizu ne sparajo :)

Alor se je izkazal za zelo simpaticen otok. Svoje pa je vsekakor dodal tudi majhen otocek Kepa z resortom Le Petit Kepa v lasti nasmejanega francoza Sedricka. Super snorkljanje, super potapljanje in super hrana - indonezijska samo na francoski nacin.

Le Petit Kepa

Spala sva v tradicionalni hisi.

in videla ribice kako lovijo ribe. Ali spletejo kosare (pasti) in jih polozijo na morsko dno ali se po ribe odpravijo kar na dah z doma izdelano harpuno ali pa se zberejo vsi moski iz vasi in razprostrejo mrezo. Eni veslajo, drugi spuscajo mrezo, ene 6 jih pa plava okoli in navigira cel postopek. No, teli sigurno ne bodo izropali morja :)

Najbolj izkusen ribic in vodja akcije.

So pa prave face, saj uporabljajo doma narejena plavalna ocala, ki resnicno funkcionirajo. Tukaj je pa tako lepo, da si je fotka iz Alorja zasluzila naslovnico na prejsnji izdaji Lonely planeta.

Sva jih preizkusila pa tudi sama :)

En dan sva si sposodila motor in obiskala tradicionalno vas Takpala. Hise so bile sicer take kot tista, v kateri sva spala midva, samo je bila pa tu se "crna" kuhinja in nadvse prijazni domacini, s katerimi spijes kavo ali pa dve. No, jo moras spiti :) Kar se tice pa kave tu v Indoneziji... je pa tak recept: vrzes zlico zmlete prazene kave v kozarec, dodas vroco vodo, pomesas in evo, tu je kava.

Tu sva spila ze drugo kavo... je skoraj nemogoce reci ne, hvala :)

Kjer otroke nosijo moski in ne zenske...

No foto

Iz Tana Toraje sva rezervirala vecerni bus v Makasar, od tam pa s Pelnijem se vzhodno od vzhodnega Floresa - na Alor.

Ampak... vmes naju je skoraj kap. Peljeva se v nobel avtobusu ponoci v Makasar. Ceprav je nobel, vseeno ne spis kot dete, tako da sva se veliko zbujala in kontrolirala najin ruzak in borso. Vse v redu. Jure skoraj zaspi, ko se mu pa vseeno zdi, da nekaj ne stima. Ruzak je bil namrec drugace polozen na tla, kakor ga je pustil. Odpre ruzak, pogleda mene in pravi ni fotoaparata. Se nagnem naprej in pogledam se jaz... in ja, ni fotoaparata. Vrocina nama butne v telo, budna sva kot sokol na prezi. Pogledava okoli. Vsi mirno spijo ali pa gledajo v prazno v stilu: "Jaz ze nisem." Jure skoci do voznika in mu poskusa v najbolj enostavni anglescini in z vso indonezijscino, kar jo zna, razloziti, da ni fotoaparata in da hoce policijo. Jaz pa zacnem premetavati prtljago ostalih potnikov in govorim no foto, no foto. Iscem po borsah, pod sedezi, trdno odlocena, da ne gre nihce dol z avtobusa, preden ga ne najdeva. Ni minilo pol minute, ko ga najdem dva sedeza za nama v crni plasticni vrecki na tleh. Vsi se vedno mirni, kot da se ni nic zgodilo. Barabe! :) Do jutra sva bedela kot risa na prezi.

Najboljsa zabava v zivljenju - na pogrebu

Iz eksoticnih otokov sva se podala na dvo in pol dnevno voznjo po ozki vijugasti cesti proti planotasti pokrajini v juznem Sulaveziju, kjer kljub krscanski veri se vedno zivijo na tradicionalen nacin. Planota Tana Toraja je zares nekaj posebnega. Polna je teras skoraj nenaravno zelenih rizevih polj, ki se raztezajo visoko po pobocjih hribov in vulkanov. Zaradi kraskega terena je polno tudi jam in previsnih sten, iz katerih domacine in turiste nemo opazujejo predniki sedanjih prebivalcev teh prelepih krajev.

V Tana Toraji se sredi poletja, ko je vreme najlepse, pricnejo tradicionalni pokopi umrlih preko zime ali v preteklih letih. Ja ni pomota. Ko nekdo umre, temu domacini niti ne pravijo smrt, ampak ja njihov druzinski clan le ''pri miru in bolan''. Mrtvec ostane v hisi s svojo druzino, kot da se ni nic zgodilo. Vsak dan tako kot za vse ostale tudi mrtvecu pripravijo hrano in spijo z njim v istem prostoru.

Za najpomembnejsi del svojega zivljenja - pogreb, se sorodniki, in pa tudi ostali vascani, posteno pripravijo. Najpomembnejse je, da so vsi clani druzine prisotni na obredu pokopa, ki traja sedem dni. Za slavje se postavi celo prizorisce s tribunami za povabljene in posebej za krajevne vplivneze. Posebej je postavljen oder za umrlega, ne manjka pa tudi kuhinja, pripravljalnica hrane in prizorisce za borbe bivolov.

No, in ce si na slavje povabljen, ne mores priti praznih rok. Druzini lahko prineses denar, vendar tega javno ne objavijo, zato denarja nihce ne nosi. Znanci in prijatelji za to lahko svoje spostovanje do umrlega pokazejo s tem, da na slavje prinesejo dobro rejenega pujsa, kar tudi ni bog ve kaksno spostovanje. Pravzaprav zares stejejo le vodni bivoli in ti spoh niso poceni. Na trznici, ki se v centru Tana Toraje - Rantepau odvija vsak teden sva se dodobra nagledala bivolov. Lea je povprasevala prodajalce po ceni in si zapisovala strokovne ugotovitve, jaz pa sem s slikanjem delal veselje lastnikom in njihovim ljubljenckom.

Naboljsi bivoli - crno roznate barve z modrimi ocmi (s crnimi je cenejsi) stanejo po 20.000 USD! No, meni je trznica izgledala precej podobno kot ljubljanski avtomobilski sejem, kjer vsi hvalijo svojo robo: vsi prodajajo, nihce pa ne kupuje.

Zelo vplivnim in bogatim prebivalcem v Tana Toraji tako v slovo darujejo tudi po sto vodnih bivolov, ki jih zakoljejo proti koncu ceremonije. Spraseval sem jih, kaj ce bi namesto bivola nekdo pripeljal nov avtomobil, pa bi ga na ceremoniji zazgali... Zdi se mi, da niso razumeli moje sale ;-)

No in ko prvi zaklani bivol ponese duso umrlega v nebesa, takrat je tuzemsko zivljenje koncano, nadaljuje pa se seveda na drugi strani.

Krsto umrlega pa seveda ne zakopljejo, ampak jo polozijo v krasko jamo, ce si pa zelo vpliven in bogat, pa krsto dajo v razpoko v steni - da imajo pogrebci ja zaj... nalogo se ko si mrtev.

In spet seveda ce si dovolj bogat (nekje sva slisala, da moras prejeli na ceremoniji vsaj 24 bivolov) ti pripada tudi tvoja podoba v naravni velikosti (Tau-Tau), ki jo postavijo v steno, da gleda dol kako se mularija kopa po potokih, koliko kdo dela in pa kako turisti slikajo vsepocez. Ker jih baje tudi kradejo, imajo pa nakateri te podobe kar doma v dnevni sobi (je ena umetna babica prestarsila tudi Leo - je sedela na stolu in gledala v prazno :)

Midva sva se najinega raziskovanja Tana Toraje lotila malo pes, se raje pa z najetim motorjem. Najbolj fotogenicne so tradicionalne hise (tongkonan) z zasiljenimi strehami in prednjim stebrom, na katerega obesijo roge bivolov, ki so bili zrtvovani na pogrebu. Pa se to. Toliko kolikor bivolov in pujsov je druzina prejela za umrlega na ceremoniji, toliko jih mora vrniti tistim, ki so jih darovali - ko pride cas.

Sva se ustavila v lokalnem bifeju z odlicnim razgledom in notri srecava vodica s turistko na trekingu. Pade beseda, padeta dve in nakar nama vodic zamrmra in malo zapoje Skoraj raj si ti Gorenjska... in se opravici, da je besedilo ze malo pozabil. Halo?! Pove se par slovenskih besed, tako da sva bila cisto kurja (tu pa tam sva pa malo domotozna :)

Pescene plaze, ampak zmaga pa Edi

Po 10 urni voznji iz Paluja do Ampane (kar je priblizno 400 km in ja, to je glavna cesta na otoku :) in eni noci v najini do sedaj najcenejsi sobi (6 usd) sva se znasla na leseni ladji, ki naju je peljala na prvi cukrcek Sulavezija - otoke Togean.

Ladja je polno natovorjena z domacini in vso mozno kramo. Imajo pa tri ladje in vse odplujejo ob istem casu, od teh ladij pa je ena celo "ekspres" in je pol ure hitrejsa kot drugi dve. Zakon, a?! :) Za nazaj pa v cetrtek zaradi volitev ni bilo ladje. Ok. Naslednja ladja je v nedeljo, pa jo bova pocakala, kaj pa nama drugega preostane. Torej ni bilo ladje ne v petek in ne v soboto, no, v nedeljo so prisle pa tri skoraj istocasno. Madonca so majstri za timing.

Pogled z ladje malo pred zacetkom otokov Togean.

Najprej sva sla na manjsi otok zraven vasi Katupat. Simpaticne hiske, palme, travca in turkizno morje. Koncno pravi cukercek! Edino hrana je bila pa standard riz in riba. No, ni bilo cisto tako, ampak v glavnem pa :)

Na otoku si lahko sposodis tudi kanu in odveslas okoli otoka in do bliznjih otokov, kar je bilo res zakon. Priveslava do otoka Bolilanga in skociva pogledat, kaksne so tu hiske, plaza in korale. Pa naju na terasi ustavi indonezijec Edi in vprasa, iz kje sva. Mu poveva, da sva iz Slovenije, pa jih zacne stresati iz rokava: dober dan, dobro jutro, dober vecer, lahko noc, gremo na plazo, gremo na kavo, dobra macka... v skoraj popolni slovencini. Kaj?! Na otoku, kjer nimajo ne telefona, televizije, se mobitel ne vlece se znajde Edi, ki zna vec slovenskih besed kot pa midva indonezijskih. Noro! Nama je res naredil dan :)

Razgled iz kanuja.

Cez nekaj dni sva se prestavila na otok Melange, kjer naju je takoj na pomolu pobral fante in naju prepriceval, da ima preproste hiske na beli pesceni plazi in kristalno cisto vodo. In sva sla. In bilo je tako, kot nama je zagotavljal: VERY basic and VERY beautiful :)

Voznja do plaze. Kristalna voda in zeleno zelen gozd :)

Najina hiska.

Najin zaliv. Na to bi se pa clovek lahko navadil.

Samo enkrat se nama je pa na teh otokih nasmihal, ko sva pogledala na mizo. JASTOG v plasticnem krozniku!!!

Nekaj dni sva prezivela tudi v vasi Melange, da malo obcutiva vaski utrip. Se nama zdi, da sva spoznala vse otroke v vasi. Igrajo se po celi vasi, na vsakem pomolu, lovijo ribe, skacejo v vodo, se nenormalno radi fotkajo in skoz, ampak res skoz, kricijo za tabo Hello mister. Ja, tudi jaz sem Hello mister.

So preprosti in nasmejani. Edini stik s preostalim svetom je televizija, pa se ta jih sploh ne zanima, saj imajo morje in prijatelje. Lesen kanu pa gasa.

Lovljenje rib kar iz domacega pomola.

To je Indonezija

V zaostanku sva in to skoraj za en mesec. Ceprav sva bila opozorjena (a ne Tina in Gasper :), da je na Sulaveziju tezko priti do interneta, takrat tega nisva verjela. Ker se nama je kar dogajalo, bo v prihodnjih dneh vsak dan nekaj novega na blogu, ker je cisto prevec, da bi stisnila vse v eno objavo.

Ideja, da bova v treh tednih prisla iz Bornea na Sulavezi in obdelala samo cukrcke tega velikega otoka, je hitro izpuhtela se preden sva stopila na Sulavezi.

19.5. sva preckala malezijsko-indonezijsko mejo na Borneu in se ustavila v prvem mestu na indonezijski strani v Tarakanu. Ideja je bila, da cimprej najdeva trajekt druzbe PELNI in odplujeva na Sulavezi. Prvi trajekt, ki je sel v najino smer je bil 23.5. Ok. Bova pocakala. Glede na to, da trajekt vozi na 14 dni sva imela kar sreco, da nisva cakala nanj 13 dni :)

Zamenjala sva hotel za 12 USD v hotel za 20 USD z WIFIjem v sobi in navodili za uporabo pipe v kopalnici. Za ene tu je pa res kunstna stvar!

Popoldne je sledil pa lov za kosilo. Lokalna scena z najboljsim pecenim piscancem ta mesec. Ce bi to vedela takrat, bi se bolj uzivala v vsakem grizljaju, ker naprej je bil samo RIZ in RIBA non stop.

Se dobro, da v Tarakanu ni nic za videti. Imela bi namrec precej slabo vest, saj sva skoraj ves cas visela v sobi na interentu. Na forumih sva se pozanimala, kako zgleda kaj na PELNIju, sploh ce kupis economy razred. Po vsem srfanju po interentu je bil zakljucek, da je economy razred OK za 12, vse ostalo je.... Hm, naju pa je cakalo 40 ur.

Dan odhoda. Ladje ob 12:00 ni bilo, niti ob 14:00 ne. Na ladjo se nama je uspelo vkrcati ob 17:00 skupaj z indonezijcem Prasom, ki naju je vzel pod svoje okrilje. Ker skoraj vsi na ladji vzamejo economy razred, si lahko predstavljate, kako je v economy sobah: sobe s 50imi pogradi, notri pa cisto prevec ljudi in otrok, potovalk, bors, kosar, skatel in cisto prevec zakajeno in vroce. Ce se kdo spomne prizora economy razreda v filmu Titanik cisto na dnu ladje?! No, to tu ni film. To je Indonezija. Poleg tega posadka nekatere sobe zaklene (in poskusa prodati sobe v visjem razredu), tako da so tudi vsi hodniki in stopnisca polni lokalnega vzdusja - jejo, spijo vse povprek, mame guncajo otroke v majhnih visecih mrezah, kadijo... V ceni karte so tudi obroki in jedla sva ga samo 1x (riz in jajce na oko), drugic je bila pa vrsta taaaaaaaaaaaakooooo dolga, da nisva niti poskusala priti do hrane. Ce bi bila hrana dobra, bi clovek se stal v vrsti. tako pa sva grizljala priboljske z ruzaka in jedla instant zupce. Pras nam je nasel slepi hodnik v prvem razredu, ki je bil v primerjavi z economy razredom pravi luksuz.

Ko sva sla zvecer spat, smo bili se vedno v pristaniscu. Naslednji dan sva zvedela, da smo startali sele 24.5. ob 6:00 zjutraj in smo imeli ze ob startu 18 ur zamude. Slepi hodnik je bil najin dom se za naslednjih 40 ur. Ceprav je bila najina postelja trda (tla ponavadi so :) svo poskusala cim vec prespati, saj se drugace nisva kaj dosti premaknila od najinih ruzakov (zgodb o tem, da komu kaj izgine, sva slisala kar nekaj). Morje je bilo mirno, soncni zahod pa res najlepsi do sedaj.

Najini nogi sta stopili na Sulavezi 25.5. ob 22:00. No, pa sva rabila en teden od meje do Sulavezija. Indonezija ni kej... :) Jutri pa blog o pescenih plazah in turkiznem morju :)