Se malo Nove Zelandije

Tukaj pa ni, da ni. Imajo vse. Ti samo placaj, pa si lahko hribe ogledas s panoramskim letalom, smucas po ledeniku Tasman, jadras z jadrnico za America`s cup, plavas z delfini ali tjuljni in gres na krizarjenje po fjordu. Potem pa so tu se adrenalinski bungee, ogromne gugalnice, voznja po zajli iz enega hriba na drug hrib, jet boating ... ja, na to sva sla pa tudi midva. Coln, ki ima jet motor, izkusen voznik in voznja po kanjonu je prava kombinacija.  Jure je bil tako navdusen, da je skoraj celo pot snemal filmcke, no, razen ko se je coln zavrtel za 360 stopinj. Bilo je kratko, a sladko.

Juzni otok je zelo redko poseljen in ponavadi sta 2 kmetiji ze vas in malo vec his ze manjse mesto, ki pa je bolj ali manj prazno. Ampak Queenstown je pa druga zgodba. Mesto, ki zivi za sport; sportne agencije, izposojevalnice sportne opreme, sportne trgovine :), pa simpaticni kafici tik ob jezeru, kjer je pa malo razvajanja obvezno.

Ampak bolj kot kava v kavarni, sva se razvajala, kar sama. Recept je pa tak: iz super campervana vzames staro ponev in se bolj star gorilnik ter si pripravis SLANINO z jajci - veliko slanine z veliko jajci. Mmmm ... pregresno dobro.

Od vseh lepot se ti zacne po kaksnih treh tednih v Novi Zelandiji ze trgat. Od tu pa tam iz JV, JZ in Z dela.

Milford Sound - ena izmed must do stvari v NZ - z ladjico po najbolj slavnem fjordu, kamor so ze 100 let nazaj bogati Evropejci prihajali na pocitnice.

Strme stene, ki se dvigajo skoraj navpicno iz morja.

 
Ene izmed redkih priprav na treking v Nepalu. Enodnevni podvig iz prelaza Lewis.

Spet sva se napotila v DOC camp. Na nizino pred Christchurchom je padala vecerna meglica, midva pa sva se vedno z bornimi navodili iskala camp. Kar lep cas sva se vozila po makedamu nekam v hrib in poti ni bilo videti konca. Imela sva neprijeten obcutek. "Kaj ko bi se kar obrnila in sla v ta prav camp?" nama je ves cas hodilo po glavi. Visje kot sva sla, redkejsa je postajala meglica. Prilezla sva nad njo, se utaborila ob manjsi mlaki in se ujela soncni zahod.

Po popolnoma sproscenemu mesecu v Novi Zelandiji sva si zadnji dan skoraj zagodla eno sama. Sicer ima zgodba srecen konec, a koncala bi se lahko precej drugace ... Campervan sva vrnila v Christchurchu ob 14:00, zavila v McDonalds na Mc Angusa (toplo priporocava vsem, ki se potikajo po NZ in Avstraliji) in si ogledala Christchurch. Okrog 17:00 Juretu kapne, da sva v Escape pisarni pustila najine potne liste, pisarno pa so zaprli ob 16:00. Aaaaaaaaa ... naju zagrabi panika, let v Avstralijo pa  imava ob 1:45 zjutraj!!! Skok v prvo govorilnico in klic na brezplacno stevilko od Escape-a. Prvic zvoni v prazno. Se bolj naju grabi panika. Pokliceva drugic in dobiva vezo. "A ste tako prijazni, pa bi kdo prisel odpreti pisarno, ker midva RES NUJNO potrebujeva potne liste," sva, kar se da, ponizna. Ob 17:45 se nama nasmeh zarise na obrazu. Imava potne liste! "Vec srece kot pameti," se smejiva sama sebi, "kaksna tepca sva!"

Zvecer prideva na letalisce, pogledava na seznam letov in najinega ni med njimi. KAJ?! Kako ga ni??! A je bil prejsnji dan? Postalo nama je vroce in spet naju je grabila panika. Podajala sva se namrec v Nepal, do koder sva zamenjala 3 drzave in 4 letala in res ne bi bilo fajn, da bi zamudila ze prvi let... K sreci ugotoviva, da imava let ob 7:00 zjutraj. Izkazalo se je, da sva med 25 letalskimi kartami, ki sva jih med potovanjem kupila, gledala napacno. Torej vse dobro. Noc sva prespala na letaliscu... pa saj ni bilo prvic in ne zadnjic :)

Nore stvari

Ali naj prespiva v kampu in si zjutraj ogledava OKROGLE skale na plazi, ali naj se peljeva se naprej z mislijo, da so to pac le "bedne" skale. Odlocitev pade.

Komaj najdeva v blizini DOC  (department of conservation) kamp, ki deluje po sistemu postenosti. Na vhodu vzames kuverto, napises nanjo datum prenocevanja, registersko stevilko campervana, stevilo oseb in das notri ustrezno vrednost denarja ter vse skupaj zalimas in vrzes v jeklen nabiralnik zabetoniran v tla. No, balkanska sreca - kuvert ni bilo, nabiralnika pa ranger sploh ni zaklenu. Pa sva prisparala in sla za ta denar zjutraj na kavo :)

No, se glede skal ... Sicer so neke geoloske razlage, zakaj so skale okrogle, pa se mi zdi, da gre bolj za ugibanje kot pa za neke znanstvene ugotovitve. Nima veze, kako so nastale, vazno je, da zgledajo res hudo.

Se bolj noro pa je, da se na dolocenih delih Nove Zelandije na plazah zbirajo kolonije tjuljnov in morskih levov. A ne vidis tega samo v zivalskem vrtu?! :) Bil je tak zmesan dan, malo sonce, malo dez, veter pa skoz in skoz. Zapeljeva se na plazo, kjer naj bi bili morski levi. Jureta posljem v izvidnico, da  niso to le prazna natolcevanja na turisticnih brosurah in kmalu pritece nazaj, da je en "karjolez" na plazi. KAJ? A RES?!

Pogledala sva vsak naslednji zaliv na poti, kjer je pisalo, da so tjuljni, morski levi in rumenooki ali modri pingvini. S pingvini nisva imela take srece, nama je pa za to bolj dogajalo z morskimi levi in tjuljni. Z ene plaze, kjub temu da naju je zeblo kot cucka, sploh nisva mogla iti.

Midva sva pa res sreckota, da jih vedno vidiva in sva se podala se na eno plazo, kjer naju je presenetila tabla, da je do plaze s tjuljni se 3 ure hoje. Greva, kaj nama pa drugega preostane. Ce jih ne vidiva, bova pa vsaj trenirala za treking po Nepalu. Po stezi, kjer sva tu pa tam komaj nasla skozi mocvaro in blato, sva se strmo spustila na plazo. Pogled v levo, pogled v desno, prazno. Razocarana, kaj pa drugega, se odpraviva se malo po plazi, morda se skrivajo pa v drugem zalivu ... in so se :) Splezala sva na veliko skalo in jih skrita opazovala, kako so mladici prihajali ven iz vode in debele samce, ki so se greli na obali. Sedela sva kaksne pol ure, pa bi brez problema se pol dneva, ampak kaj ko je bilo do campervana se 3 ure hoje ...

Se ena nora stvar je pa, da v vaskem potoku najdes zlato. Noro, a?! :) V Rossu sva najela lopato in prav posebno posodo za spiranje zlata ter se udelezila dvominutnih instrukcij. Teta je vzela kup sodra in naju naucila, kako se dela s posodo, ki ima na eni strani posebne grebencke, kamor se ujamejo majhni drobci zlata. Seveda je v demonstrativni verziji vse lepo in prav, na koncu ti pa ostane celo  RES nekaj zlata ... "Ooooo, ce bo takole, bova tu kar cel teden," sva se veselila, ko sva hodila do vaskega potoka. Zacela sva z iskanjem najbolj primernega prostora. Pa ni bilo nic in vse skupaj je bilo se veliko tezje kot pa na demonstraciji. Poleg sodra, naju je oviralo se kup nepotrebnega peska in mivke, potem pa isci zlato v tej godlji. Sva zamenjala kar nekaj prostorov ob potoku in vsakic neuspesno. Sicer se je neki blescalo kot zlato in sva potem drobce z velikim upanjem, da najino zlato pac zna plavati, pobirala ven ... Prijela naju je prava zlata mrzlica in nisva mogla iti. Ko sva ze hodila nazaj, pa sva videla kaksen "super" kraj, sva se parkrat probala. Tako se je najin zlatomrzlicni dan zavlekel pozno v popoldne in sva le za las ujela odprt turisticni info center, da sva vrnila opremo. Z upanjem pomoliva specialistki demostratorki najin ulov, ki je zal plaval, pa je samo zmajala z glavo, da tole pa ne bo nic. Sva pa ta dan malo cofotala po mrzlo ledeni vodi :)

Vaski potok "bogat" z zlatom. Baje. :)

"Ta drobec bi pa lahko bil ..."

"Samo se tukaj pogledam in ce ni, potem greva!"

Nasa kuca putujuca

Yes. Najela sva najboljsi campervan in gas po Novi Zelandiji. Sicer je bil notri bolj home made in ne tako fancy kot kaksni ze tovarnisko narejeni campervani, ampak najin je bil na polno prezet z duso!

Cakal naju je dober mesec simpaticnih campov, praznih cest, cudovite narave in presezkov polnih novozelandskih zanimivosti kot najvisji slap, najcistejsi zrak pa take fore :) Ker je to urejena drzava, ni bilo nobenih pretresov - cene so fiksne in ljudje posteni. Kar mali dolgcas. Nic se ni dogajalo, za nic se ti ni bilo treba boriti. Kje je ze Indonezija...?!

V Aucklandu pobereva najin novi dom in jo mahneva na sever. Ni bilo pomembno kam, sam da sva se peljala. Prespiva v simpaticnem campu in se zjutraj sprehodiva po plazi.

No, dejva se malo zorganizirati. Obdana z milijon prospekti, ki tako licno izgledajo, da jih grabis se in se, sva bila na polno zmedena. Ce bi bil tu vsaj pol leta, potem bi sel lahko pocasi, ce si pa samo dober mesec, si pa na zacetku zmeden na polno in odlocen, da bos videl vse naj stvari. Nova Zelandija je kar 12x vecja od Slovenije in pregresno lepa.

Na poti po polotoku Coromandel.

Hot water beach je bil pa zmaga. Odlopatas malo peska, vrela voda pritece na povrsje in imas mali vroc bazencek samo zase in to zastonj! Najbrz poleti to ni nevem kaksna atrakcija, ampak na koncu novozelandske zime pa prav sede.

Tole meji pa ze na ekstremno kicasto. Toliko mavric, kot sva jih tu videla, pa se ne, seveda pa to pomeni - malo dezja, malo sonca.

Odkrivala podrocje Rotorue - gejzirov, toplih vrelcev, blatnih bazenckov...

Ker je Juzni otok se ful lepsi od Severnega in da ne bova zgubljala prevec casa na "povprecnih stvareh", sva jo mahnila s trajektom na jug. Ni treba posebej poudarjati, da ima najin domek veelikkoo duse :)

Na trajektu.

V Tasman nacionalnem parku sva koncno sla malo trekat. Jure je bil cisto navdusen nad "ta veliko praprotjo".

 

Na zahodni obali naju je ujelo slabo vreme. 10 minut interneta in 100 kilometrov je resilo vse.- cez Arturjev prelaz sva jo mahnila na vzhodno obalo. Tik pred prelazom na zahodni strani je bilo tako - oblacno, sneg in veter

po prelazu pa sonce in lezanje v travi! Da lahko dozivis 4 letne case v enem dnevu v Novi Zelandiji, drzi kot pribito!

Neki pa je v Novi Zelandiji tezko. Tezko je najti ob cesti grm, da gres scat pa srat. Cisto vse imajo namrec ograjeno za ovcke pa krave. Kdaj je treba opraviti pa tudi takole, ko te prime :)

Najbolj naju je fasciniral jezero Tekapo, ker je turkizne barve.... kicasto turkizne.

In potem je tu se bolj kicasta cerkvica, ki ima namesto oltarja razgled na hribe in jezero (Jure je bil 100% navdusen).

No, na sosednjem hribcku je pa se observatorij, ker je tu NAJcistejsi zrak na juzni polobli, pravijo Novozelandci. Lahko bi tudi napisali, da tu NAJveckrat ful piha... :)

Skok se pod NAJvisjo goro na Novi Zelandiji - Mount Cook. Da je lepo... ni treba posebaj poudarjati.

Za vse geografe je pa ledenik Tasman solski primer ledeniske erozije in akumulacije. Morene - talne, stranske, celne. Vam povem, da bi se Natku strgal :)

Enkrat na teden sva sla v ta prav, ta drag camp - to pomeni z elektriko in toplimi tusi, da si se malo segrel po ne prav toplih noceh, ko si kampiral kje na divje. Zvecer sva prikurila kalorifer, da je bilo lepo toplo, in v toplem  studirala, kam bova sla naslednji dan, jedla sircek in pila vino. Sva si privoscila, a?! :)