No foto

Iz Tana Toraje sva rezervirala vecerni bus v Makasar, od tam pa s Pelnijem se vzhodno od vzhodnega Floresa - na Alor.

Ampak... vmes naju je skoraj kap. Peljeva se v nobel avtobusu ponoci v Makasar. Ceprav je nobel, vseeno ne spis kot dete, tako da sva se veliko zbujala in kontrolirala najin ruzak in borso. Vse v redu. Jure skoraj zaspi, ko se mu pa vseeno zdi, da nekaj ne stima. Ruzak je bil namrec drugace polozen na tla, kakor ga je pustil. Odpre ruzak, pogleda mene in pravi ni fotoaparata. Se nagnem naprej in pogledam se jaz... in ja, ni fotoaparata. Vrocina nama butne v telo, budna sva kot sokol na prezi. Pogledava okoli. Vsi mirno spijo ali pa gledajo v prazno v stilu: "Jaz ze nisem." Jure skoci do voznika in mu poskusa v najbolj enostavni anglescini in z vso indonezijscino, kar jo zna, razloziti, da ni fotoaparata in da hoce policijo. Jaz pa zacnem premetavati prtljago ostalih potnikov in govorim no foto, no foto. Iscem po borsah, pod sedezi, trdno odlocena, da ne gre nihce dol z avtobusa, preden ga ne najdeva. Ni minilo pol minute, ko ga najdem dva sedeza za nama v crni plasticni vrecki na tleh. Vsi se vedno mirni, kot da se ni nic zgodilo. Barabe! :) Do jutra sva bedela kot risa na prezi.