Iz eksoticnih otokov sva se podala na dvo in pol dnevno voznjo po ozki vijugasti cesti proti planotasti pokrajini v juznem Sulaveziju, kjer kljub krscanski veri se vedno zivijo na tradicionalen nacin. Planota Tana Toraja je zares nekaj posebnega. Polna je teras skoraj nenaravno zelenih rizevih polj, ki se raztezajo visoko po pobocjih hribov in vulkanov. Zaradi kraskega terena je polno tudi jam in previsnih sten, iz katerih domacine in turiste nemo opazujejo predniki sedanjih prebivalcev teh prelepih krajev.
V Tana Toraji se sredi poletja, ko je vreme najlepse, pricnejo tradicionalni pokopi umrlih preko zime ali v preteklih letih. Ja ni pomota. Ko nekdo umre, temu domacini niti ne pravijo smrt, ampak ja njihov druzinski clan le ''pri miru in bolan''. Mrtvec ostane v hisi s svojo druzino, kot da se ni nic zgodilo. Vsak dan tako kot za vse ostale tudi mrtvecu pripravijo hrano in spijo z njim v istem prostoru.
Za najpomembnejsi del svojega zivljenja - pogreb, se sorodniki, in pa tudi ostali vascani, posteno pripravijo. Najpomembnejse je, da so vsi clani druzine prisotni na obredu pokopa, ki traja sedem dni. Za slavje se postavi celo prizorisce s tribunami za povabljene in posebej za krajevne vplivneze. Posebej je postavljen oder za umrlega, ne manjka pa tudi kuhinja, pripravljalnica hrane in prizorisce za borbe bivolov.
No, in ce si na slavje povabljen, ne mores priti praznih rok. Druzini lahko prineses denar, vendar tega javno ne objavijo, zato denarja nihce ne nosi. Znanci in prijatelji za to lahko svoje spostovanje do umrlega pokazejo s tem, da na slavje prinesejo dobro rejenega pujsa, kar tudi ni bog ve kaksno spostovanje. Pravzaprav zares stejejo le vodni bivoli in ti spoh niso poceni. Na trznici, ki se v centru Tana Toraje - Rantepau odvija vsak teden sva se dodobra nagledala bivolov. Lea je povprasevala prodajalce po ceni in si zapisovala strokovne ugotovitve, jaz pa sem s slikanjem delal veselje lastnikom in njihovim ljubljenckom.
Naboljsi bivoli - crno roznate barve z modrimi ocmi (s crnimi je cenejsi) stanejo po 20.000 USD! No, meni je trznica izgledala precej podobno kot ljubljanski avtomobilski sejem, kjer vsi hvalijo svojo robo: vsi prodajajo, nihce pa ne kupuje.
Zelo vplivnim in bogatim prebivalcem v Tana Toraji tako v slovo darujejo tudi po sto vodnih bivolov, ki jih zakoljejo proti koncu ceremonije. Spraseval sem jih, kaj ce bi namesto bivola nekdo pripeljal nov avtomobil, pa bi ga na ceremoniji zazgali... Zdi se mi, da niso razumeli moje sale ;-)
No in ko prvi zaklani bivol ponese duso umrlega v nebesa, takrat je tuzemsko zivljenje koncano, nadaljuje pa se seveda na drugi strani.
Krsto umrlega pa seveda ne zakopljejo, ampak jo polozijo v krasko jamo, ce si pa zelo vpliven in bogat, pa krsto dajo v razpoko v steni - da imajo pogrebci ja zaj... nalogo se ko si mrtev.
In spet seveda ce si dovolj bogat (nekje sva slisala, da moras prejeli na ceremoniji vsaj 24 bivolov) ti pripada tudi tvoja podoba v naravni velikosti (Tau-Tau), ki jo postavijo v steno, da gleda dol kako se mularija kopa po potokih, koliko kdo dela in pa kako turisti slikajo vsepocez. Ker jih baje tudi kradejo, imajo pa nakateri te podobe kar doma v dnevni sobi (je ena umetna babica prestarsila tudi Leo - je sedela na stolu in gledala v prazno :)
Midva sva se najinega raziskovanja Tana Toraje lotila malo pes, se raje pa z najetim motorjem. Najbolj fotogenicne so tradicionalne hise (tongkonan) z zasiljenimi strehami in prednjim stebrom, na katerega obesijo roge bivolov, ki so bili zrtvovani na pogrebu. Pa se to. Toliko kolikor bivolov in pujsov je druzina prejela za umrlega na ceremoniji, toliko jih mora vrniti tistim, ki so jih darovali - ko pride cas.
Sva se ustavila v lokalnem bifeju z odlicnim razgledom in notri srecava vodica s turistko na trekingu. Pade beseda, padeta dve in nakar nama vodic zamrmra in malo zapoje Skoraj raj si ti Gorenjska... in se opravici, da je besedilo ze malo pozabil. Halo?! Pove se par slovenskih besed, tako da sva bila cisto kurja (tu pa tam sva pa malo domotozna :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar