To je Indonezija

V zaostanku sva in to skoraj za en mesec. Ceprav sva bila opozorjena (a ne Tina in Gasper :), da je na Sulaveziju tezko priti do interneta, takrat tega nisva verjela. Ker se nama je kar dogajalo, bo v prihodnjih dneh vsak dan nekaj novega na blogu, ker je cisto prevec, da bi stisnila vse v eno objavo.

Ideja, da bova v treh tednih prisla iz Bornea na Sulavezi in obdelala samo cukrcke tega velikega otoka, je hitro izpuhtela se preden sva stopila na Sulavezi.

19.5. sva preckala malezijsko-indonezijsko mejo na Borneu in se ustavila v prvem mestu na indonezijski strani v Tarakanu. Ideja je bila, da cimprej najdeva trajekt druzbe PELNI in odplujeva na Sulavezi. Prvi trajekt, ki je sel v najino smer je bil 23.5. Ok. Bova pocakala. Glede na to, da trajekt vozi na 14 dni sva imela kar sreco, da nisva cakala nanj 13 dni :)

Zamenjala sva hotel za 12 USD v hotel za 20 USD z WIFIjem v sobi in navodili za uporabo pipe v kopalnici. Za ene tu je pa res kunstna stvar!

Popoldne je sledil pa lov za kosilo. Lokalna scena z najboljsim pecenim piscancem ta mesec. Ce bi to vedela takrat, bi se bolj uzivala v vsakem grizljaju, ker naprej je bil samo RIZ in RIBA non stop.

Se dobro, da v Tarakanu ni nic za videti. Imela bi namrec precej slabo vest, saj sva skoraj ves cas visela v sobi na interentu. Na forumih sva se pozanimala, kako zgleda kaj na PELNIju, sploh ce kupis economy razred. Po vsem srfanju po interentu je bil zakljucek, da je economy razred OK za 12, vse ostalo je.... Hm, naju pa je cakalo 40 ur.

Dan odhoda. Ladje ob 12:00 ni bilo, niti ob 14:00 ne. Na ladjo se nama je uspelo vkrcati ob 17:00 skupaj z indonezijcem Prasom, ki naju je vzel pod svoje okrilje. Ker skoraj vsi na ladji vzamejo economy razred, si lahko predstavljate, kako je v economy sobah: sobe s 50imi pogradi, notri pa cisto prevec ljudi in otrok, potovalk, bors, kosar, skatel in cisto prevec zakajeno in vroce. Ce se kdo spomne prizora economy razreda v filmu Titanik cisto na dnu ladje?! No, to tu ni film. To je Indonezija. Poleg tega posadka nekatere sobe zaklene (in poskusa prodati sobe v visjem razredu), tako da so tudi vsi hodniki in stopnisca polni lokalnega vzdusja - jejo, spijo vse povprek, mame guncajo otroke v majhnih visecih mrezah, kadijo... V ceni karte so tudi obroki in jedla sva ga samo 1x (riz in jajce na oko), drugic je bila pa vrsta taaaaaaaaaaaakooooo dolga, da nisva niti poskusala priti do hrane. Ce bi bila hrana dobra, bi clovek se stal v vrsti. tako pa sva grizljala priboljske z ruzaka in jedla instant zupce. Pras nam je nasel slepi hodnik v prvem razredu, ki je bil v primerjavi z economy razredom pravi luksuz.

Ko sva sla zvecer spat, smo bili se vedno v pristaniscu. Naslednji dan sva zvedela, da smo startali sele 24.5. ob 6:00 zjutraj in smo imeli ze ob startu 18 ur zamude. Slepi hodnik je bil najin dom se za naslednjih 40 ur. Ceprav je bila najina postelja trda (tla ponavadi so :) svo poskusala cim vec prespati, saj se drugace nisva kaj dosti premaknila od najinih ruzakov (zgodb o tem, da komu kaj izgine, sva slisala kar nekaj). Morje je bilo mirno, soncni zahod pa res najlepsi do sedaj.

Najini nogi sta stopili na Sulavezi 25.5. ob 22:00. No, pa sva rabila en teden od meje do Sulavezija. Indonezija ni kej... :) Jutri pa blog o pescenih plazah in turkiznem morju :)