Bali

Kar smejalo se nama je, ko smo pristajali na letalisce v Kuti: ta prave ceste in ta prave stavbe. Popularno Kuto sva pustila za sabo in jo picila direktno v Ubud.

V Ubudu pa cisto turisticna scena, ki nama je tako tako pasala (se je poznalo, da sva ze nekaj casa po odrocnih predelih). Trgovinice z oblekcami in spominki, moderne reklame, steklene izlozbe, trgovine s hrano in sladoledom (zakon korneti pa samo 0,40 evra - sva jih pojedla kar nekaj :) simpaticne restavracije in slascicarne, kjer lahko dobis PRAVO kavo. Seveda pa nisva mogla izpustiti znanih vecernih tradicionalnih predstav.

Utrinek iz predstave Legong.

Tradicionalna spremljava zraven plesa, no, CDja si ne bi kupila :)

Nasla sva price performance hotel z bazenom za 12 usd/sobo. Iskala sva se WiFi, pa so s cenami sekali tja do 25 usd/sobo... aaa predrago :) Skoraj dva meseca v Indoneziji se pozna, da ves koliko naj bi kaj stalo.

Sva hotela iti na internet, pa so hoteli 1,2 usd/uro - ni sans, ce je se v najbolj zabacenem koncu Indonezije bilo 0,6 usd/uro. Seveda sva nasla resitev. Cim gres 1 kilometer stran iz centra pade cena na 0,3 usd/uro - tisto prej je bil pa totalen rop :) in isto je s pranjem cunj, najemom motorja ali kosilom.

Najela sva motorin, ki pa je za razliko od ostale Indonezije, kjer sva bila, prava poezija. Za 4 usd/dan dobis novo Hondico. Sicer ni bila ravno Juretova najljubsa barva, sva pa na njej picila kot puscica.

Prve par dni nisva prisla dalec od Ubuda, ker sva se ves cas ustavljala. Ucke sva imela na siroko odprte, ker teli Balijci so pa majstri: lesene skulpture konjev, orlov, delfinov, ta velike lesene mize, tezka lesena vrata, sedezne iz ratana in iz drevesa banane, spage, pa vse kar ti srce pozeli iz kamna, stekla... Vse kar lahko pri nas kupis kot dekoracijo iz lesa, vrtno pohistvo in ni da ni... vse je MADE in Bali. Se avtenticni bumerangi aboriginov iz Avtralije so narejeni in barvani tukaj :) V glavnem pasla sva svoje ucke kar nekaj dni, preden sva se navadila.

Mojster pri delu.

Kar nekajkrat sva zavila v Kuto v trgovski center Matahari. To je kot ena Nama pri nas in recimo lahko kupis prav super majice za isto ceno kot po tezkem cenkanju na ulici. Pa se tu in tam imajo hude akcije, da ce zapravis za 15 usd, ti dajo 5 usd dobropisa (ne pa pri nas, ko v Sparu in Mercatorju pol leta zbiras nalepke, potem moras pa se placat :)

V Ubudu sva bila skoraj teden dni, preden naju je motorin popeljal po preostalem Baliju.

Kilometre dolga pescena plaza v Kuti naju je kar fascinirala.

Rizevih polj ne zmanjka...

Trdo delo na rizevih poljih.

Amed na vzhodu Balija s simpaticnimi hotelcki, se bolj simpaticno obalno cestico in pocasnim tempom.

Bali je cisto drug svet v Indoneziji v vseh pogledih. So hindu vere, zato gradijo pure in dnevno opravljajo daritve.

Pure (templji) so raztreseni po vsem Baliju.

Bali je res turisticen in ce kupujes na ulici, si moras vzeti barantanje za hobi. Kuta in Ubud sta preplavljena z ulicnimi prodajalci ponarejenih modelov ocal vseh moznih znamk, isto je z majicami in hlacami vseh srfarskih firm, kar obstajajo. Izklicne cene so poljubne - dobesedno :) pri enemu je izklicna cena za ocala 15 usd pri drugem 6 usd. Ampak to je sele zacetek barantanja. Prepricana sva, da kak turist res placa za ocala 10 usd, pa se mu zdi, da jih je dobil za dobro ceno. No, nama se zdi, da sva v tem stara macka in meniva, da vse kar sva kupila, da sva kupila po dobri ceni :) No, v tem prepricanju ziviva :) Za ocala sva vedno dala pod 3 usd, pa tudi 1,5 usd - ce to ni dobra cena :)

Se pa najdejo poleg obicajnih prodajalcev tudi kaksni taki, ki lovijo naivne turiste. Sva parkirala motor v Kuti, prideva cez kaksni 2 uri nazaj, pa mladenic zraven, da ce rabiva bencin, da ga lahko dobiva od njega za 2 usd/L. Midva pa, a si nor! Liter bencina na bencinski stane 0,45 usd, pa nisva midva od zjutraj tukaj!

Pa se je naslednji dan na istem parkiriscu znasel drug poba, ki nama je zelel zaracunati parkirisce. Saj ne da je bil parkirisce brezplacen, se 10x vec od normalne cene nama je hotel zaracunati. Ga je Jure na hitro vprasal, kje ima sluzbeno izkaznico, sluzben jopic, parkirne listke z datumom in zigom, sploh pa ni bilo oznaceno, da je to placljivo parkirisce in da se naj kar pobere :) Midva pa sva, a?! Poba se je mirno pobral, najbrz iskat naslednjo zrtev...

Za vstop v obmocje gore Batur zaracunavajo vstopnino. Pripeljeva se z motorinom in pobiralec vstopnine pristopi do naju in pravi, da je vstopnina 1 dolar za oba. Ker sem imela denarnico v ruzaku, sem stopila dol z motorja in pri hisici poiskala denar. Pa so imeli cenik obesen na oknu, kjer je pisalo, da je za 2 osebi vstopnina 0,8 usd. Aha, imva ga! :) V roke mu porinem dejansko vrednost vstopnine, stric sicer malo debelo pogleda in ostane brez besed.

Med motoriranjem po otoku naju med rizevimi polji ustavi lokalec in nama ponudi lunch paket. Na tem koncu je to v debelejsi papir ali pa kar v bananin list zavit riz z malo zelenjave in se manj piscanca, ampak zelo dobrega okusa. Dva kosila kupiva za 0,5 usd. Potem pa cez nekaj dni cakava na trajket za Lombok se s 100imi turisti. Seveda so lunch paketi na prodajo tudi tukaj, cena pa za enega pa 1 usd. Kar mali rop :) Sva rekla, o ni sans, toliko pa ne dava. Pa smo prisli do cene 0,7 usd za dva kosila :)

S kaksnim zadovoljstvom Jure je tole kosilo :)

Na marketu v Ubudu cakam na Jureta, pa poslusam pogovor med turistko in prodajalcem, ki jih hoce prodati neke gumijaste zivalce na strikcu. Seveda se nisem mogla zadrzat, da turtistki ne bi sepnila, da je pa ta cena cisto prevec. Za sest gumjastih zivalc, ji je hotel zaracunati 30 usd. Pa to je se za Evropo divja cena :) Sem raje sla stran, kot da bi bila prica temu razpletu :)

Barantanje je res lustno, dokler se ti zdi, da dobis dobro ceno :)