Ko je backpacker izgubljen - Borneo

Ker nimava rezerviranih sob za celo leto naprej :) sva spremenila svoje plane in izpustila sever Tajske, Laos, Kambodzo in Vietnam. Po shopingu v Bangkoku sva si kupila letalske karte do Kuala Lumpurja, potem pa direktno na malezijski del Bornea, kjer sva se zopet dobila s Tino in Gasperjem.

Komur omenis Borneo, pomisli na dzunglo in ljudozerce. No, slednjega ni, dzungle pa je zelo malo - vecinoma le v nacionalnih parkih. Malezijci so povsod nasadili oljne palme, tako da te kar srce boli.

Ze v Lonely Planetu je napisano, da so backpackerji prve dni cisto zmedeni, saj nicesar ne mores poceti na svojo roko in se moras posluziti zelo dragih turisticnih tur. Po 2 dneh smo se koncno odlocili kaj in kako in smo sli - po Borneu.

Kota Kinabalu, prvo nase srecanje z Borneom. Toliko o nerazvitosti in ljudozercih ;)

Ce bi jih metali za nami, jih ne bi vzeli. Morske klobase po dober evro za kilogram. 

Med vsem studiranjem vodnickov, brskanjem po internetu, sprasevanjem drugih, o tem kam se splaca iti, smo se v Kota Kinabalu najbolj veselili vecerje na mestni trznici - friske ribe (rdec in bel sneper), lignjev in skapov gigante iz zara.

Tak soncni zahod je pa v Koti Kinabalu vsak vecer. Resno! :)

Sposodili smo se si motorincke za 2 dni in sli malo naokoli. Tu ne poznajo serpentin, ampak naredijo cesto kar naravnost cez prelaz, tako da se kaksni starejsi avomobili s tezavo vlecejo navzgor. Ampak mi smo picili z motorincki mimo kot strela, ene 30 km/h :)

Zelili smo zlesti tudi na najvisji vrh JV Azije na Mount Kinabalu (4100 m), pa racunajo za 2 dnevni treking 190 evrov na osebo, samostojen vzpon pa ni dovoljen. Za hribe pa ne damo toliko, ce jih imamo pri nas cel kup. Smo sli pa samo na kratek treking v oblacni dezevni gozd pod goro. 

Z motorincki smo se vrnili v Kota Kinabalu, potem pa jo mahnili na sever Bornea, da bomo sli malo ven iz ustaljenih popotniskih poti. Sli smo na otok Banggi, ki je po opisu v vodniku izgledal se kar perspekitvno, ampak smo ga takoj naslednje jutro zapustili. Otok je bil zelo zelo dalec od pridevnika rajski. Na otoku ni bilo nobene plaze, nobene moznosti snorkljanja, transport na sosednji otok je bil pravi rop pa se dvorisce nasega hostla je bilo pravo smetisce.

Nic, smo rekli, najbolje da gremo tja, kamor gredo vsi in ne odkrivamo "skritih" kotickov Bornea. In smo sli pogledati rehabilitacijski center za orangutane Sepilok.

Pri sekanju gozdov (za plantaze oljnih palm) pogosto ostanejo osamljeni otoki primarnega gozda, v katerega so ujete zivali, med njimi tudi orangutani. Starejse zivali premestijo v druge gozdove, mladici pa pogosto ostanejo sami brez mame. Ker so mladici do prvega leta popolnoma nebogljeni, jih prevzamejo v rehabilitacijskem centru, kjer zanje skrbijo. Tam jih hranijo in se jih trudijo nauciti prezivetja v divjini. Hrano jim odmikajo vedno dlje v gozd in mnogi postanejo oz. ostanejo divje zivali, nekateri pa se vracajo na krmisca (se posebej kadar je hrane manj). Na enem izmed krmisc lahko orangutane vidijo tudi turisti, kar pa je vseeno boljse kot zivalski vrt, kjer so zaprti v kletke. No, pravzaprav smo upali, da bomo lahko orangutane videli cisto od blizu ali pa se jih celo dotaknili, ampak temu bi potem zares tezko rekli rehabilitacijki center :)

Hranjenje orangutanov na platoju najblizje rehabilitacijskemu centru. Za kosilo pa seveda banane in malo mleka.

Ce nimas skodelice za mleko, si pa pomagas z bananinim olupkom.

Tako se pa AFNE GUNCA :)