za to se moras pravocasno odpraviti na pot, da ujames let iz Yangona v Bangkok. V Kalawu sva sla na zeleznisko postajo ze 3 ure pred domnevnim odhodom vlaka, potem se je ura odhoda spreminjala, kakor se je pac usluzbencu zazdelo. Koncno sva stopila na vlak in se podala na 100 km dolgo pot z vlakom od Kalawa do Thazija, za kar sva potrebovala 7 ur in pol. Vlak je bil natlacen, vsaj tako se nama je zdelo tisti dan, do zadnjega koticka. Ljudje so s sabo vlekli toliko robe, kot bi se selili v poletno rezidenco v nizino.
Prodajalcev zelenjave, cudnih cvrtkov, pijace, kuhane koruze, v glavnerm ni da ni, se je gnetlo na vsaki zelezniski postaji, nekateri so celo skocili na se peljoc vlak, se drli po vagonih kaj prodajajo in na koncu, seveda se iz peljocega vlaka, izkocili. Da se peljejo pa na strehi... je pa cisto nekaj vsakdanjega.
Zvecer sva prisla v Thazi, ki naj bi bil pomembno zeleznisko krizisce, tako kot nas Zidani most. No, samo da te tu pocaka konjska vprega namesto taksija, ko gres v mesto. Cena konjskega taksija je bila 1 dolar, hja, potem je pa hostel cisto blizu in sva jo mahnila kar pes. Pristala sva v najdrazji sobi v Burmi za 10 dolarjev - soba bi bila tezko se manjsa, postelja tezko se bolj trda, z deljeno kopalnico pa se brez zajtrka. Nic hudega. Sva naslednji dan blizu zelezniske postaje nasla burma style lokal in si privoscila neko cvrto testo z malo recimo temu fizola in crno kavo s kondenziranim mlekom. Ceprav se ne slisi bog ve kaj, ampak sva bila kar zadovoljna :)
Ta dan sva se odlocila, da greva se malo blizje k Yangonu, do 200 km oddaljenega Taungooja. Ker sva sla na express vlak, sva razdaljo premagala v 6 urah. Smo pa bili brzinca! Postopek nakupa karte je tu kar podvig. Tu ne kupis karte na obicajnem okencu, ampak te peljejo nekam zadaj, potem pa se v polomljeni anglescini zmenis kaj bi imel. Preden se uskladis, kdaj gre vlak, ker po njihovo gre bolj po burmanskem casu, ali imajo se proste sedeze, pa koliko stane, kar traja. Seveda placamo tujci v povprecju 7-10x vec za karto kot oni. No, voznja je stala 4 dolarje/osebo s sediscem v standardnem vlaku - lesene klopce, lesen pod, pa taka scena.
Ce ti zmanjka pa vode na vlaku, ti jo pa ta puncka natoci iz vrca. Toliko avantrista glede prebave pa nisva.
V Taungooju sva mislila iti v delovni kamp slonov, pa sva na zalost ugotovila, da je drzava lansko leto novembra zaprla to obmocje za tujce. No, lepa! Ponudili so nama nek demonstracijski prikaz delovnih slonov, potem pa se jahanje in pa umivanje s sloni za tako ceno, da sva rekla ni sans. To je neki na pol in sva se naslednji dan odpravila kar direktno v Yangon, z vlakom seveda! :)
Spet kupovanje kart in pregovarjanje. Vlak ob 8:40 ni imel vec sedezev, razen v 1. razredu; cena je pa za standardni vagon 5 dolarjev, za 1. razred pa 13 dolarjev po osebi. Aaaa cel rop! Je bil prostor pa v vlaku ob 12:00. Nic, sva rekla, vzameva ta poceni karte brez sedezev, saj nimajo kaksnega sofisticiranega sistema za rezervacijo sedezev. No, pa so ga imeli :) Statistika voznje glede sedenja in stanja je pa taka: od 7 ur 45 min, kar smo rabili za 200km, sva prvo uro suvereno sedela na lesenih klopcah, potem pa je prisel konduktor in naju pregnal, da sva stala - jst 4 ure, jure 6 ur, ker je kasneje dobil sedez. Gneca je bila pa taka, da tam kjer bi v Evropi bilo 8 oseb, jih je bilo tu 20 plus precej krame. Ja, sva se malo nastala :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar