Plavanje z delfini

za to pa morate na Salomonovih otokih iti na otok Savo. Dobiva se s Stefanom in skupaj jo mahnemo na izlet. Malo preracunavamo ali se nam bolj splaca iti s colnom direktno iz Honiare ali pa z avtom cisto na zahodno stran otoka in potem samo se pol ure s colnom cez. Stefan se pritozi nad cesto proti zahodu - zelo slab makedam, pa se pet rek moras preckati kar direktno cez strugo, ker so mostovi uniceni. Odlocitev pade - vsekali bomo kar direktnega.

Hja pa plavanje z delfini. ''Mi nimamo treniranih delfinov'' - pravi na drugi strani telefona. Si mislim, ja, to so divji delfini in gotovo niso prav pri volji, da bi se igrali s turisti in za denar gor in dol afne guncali . ''Ja dobro, pa se jih vidi pod vodo z masko''. ''Ja vcasih so, drugic jih pa ni, pa povavadi plavajo naokrog. Zjutraj so v zalivu, kasneje se pa odpravijo na odprto morje''. Aha, potem moramo biti pa zgodnji, ce jih hocemo videti.

Startali smo ob 7:00 in se cez kar mirno morje pripeljali po uri in pol na Savo. Tam nam v resortu dolocijo vodica, ki nas vprasa ali ob otoku nismo videli nobenih delfinov. Kako delfinov... a niso v kaksnem zalivu? Vzamemo se vrv in ze se s colnom podamo na mesto, kjer naj bi se zadrzevali delfini. Neuspesno. Se malo se zapeljemo naokoli. Nic, nobenih delfinov. Glede na to, da smo jih iskali ob obali, otok pa je bil kar ogromen, sva se z Juretom vdala v usodo, da iz te moke ne bo kruha. Vodic nam sicer razlozi, da smo bili najbrz prepozni, ampak da se vrnejo okol 11:00. ...''if you are lucky''... :) Ne vem, ali je pomagalo to, da je bil Stefan zraven (za tiste, ki ste pozabili Stefan je duhovnik), ampak delfini so bili v drugo tam. Z Juretom so nama kar "ucki" zareli in sva kar malo pozabila na Stefana. Coln mojster na premec colna priveze sredino vrvi in vsakega pod konec spusti ob colnu. V sekundi sva bila v kopalkah in z maskami na obrazu in ready steady, da se vrzeva v vodo, ujameva vrv, ki je visela na vsaki strani colna in gasa. Vodic je peljal coln pocasi naprej, midva pa sva tiscala glavi v vodo in kar vriskala od navdusenja. Dvanajst delfinov se je preganjalo gor in dol, so prisli cisto k colnu in spet sli in tako kar nekaj casa. Ko jih nisi videl, si jih pa slisal. Feeeeeeeenomenalno! Jure je cez nekaj casa svojo pozicijo zamenjal s Stefanom , jaz pa za "anben dnar" nisem sla iz vode :)

Pot s colnom nazaj v Honiaro je bila, hm, doooollgggaaaa in razburkana. Valovi so bili taki, da je bilo se nama z Juretom kar nelagodno in nevarno. Glede na to, da je vodic res lepo vozil in je zgledalo, da ve kaj dela, sem bila se kar mirna, Jure je pa upal, da bo Stefan se kaksno zmolil. Po treh urah smo spet stopili na trdna tla, sem si pa prej veckrat zazelela, da bi se raje v tovornjaku peljala cez vse tiste luknje v makedamu in cez vse tiste reke brez mostov. Mislim, da si je Stefan zelel podobno :)

Mislila sva iti se na otok Malaita za nekaj dni, pa nama je tako redek in nezanesljiv transport med otoki to onemogocil. Tako sva ostala na glavnem otoku Guadalcanal (z glavnim mestom Honiara), ki je bil v drugi svetovni vojni prizorisce nahujsih pomorskih bitk in posledicno mnozice potopljenih ladij. Samo pred obalo Guadalcanala jih je potopljeno skoraj 50. Ce je ze taka priloznost, se greva pa se potapljat in si ogledat nekaj od potopljenega zelezja. In res smo potapljasko opremo nalozili na odprt kamijoncek in se na kesonu odpeljali iz Honiare. Naprej od asvaltnih cest (pardon, ene v dolzini cca 10km)

cez luknjast makadam in preko rek, ki tecejo iz goratega Guadalcanala v morje (pa ne cez mostove ampak kar cez strugo, ker so mostovi v glavnem vsi podrti). Lahko si mislite, kako te po pol ure voznje v kesonu boli rit, ampak vse skupaj daje dogodivscini poseben car ;-)

Dve japonski tovorni ladji, na katerih sva se potapljala, sta bili potopljeni prav ob obali, tako da ladji vidis ze iz obale. Polno koral in rib, za dobro mero pa se tri manjse manteeeeee. Kako je nama bilo tezkooooo.

In se o zgodovini in kulturi. No, kogarkoli vprasas ali pa kjerkoli beres, najraje povejo, da so se v starih casih najraje ukvarjali z lovom na glave.... Nekako tako kot so popularne nedeljske nogometne tekme, so se zbrali moski ene vasi in na lesenem bojnem kanuju odveslali do drugega otoka in napadli tamkajsnje prebivalce. Tu ni slo za zlato, zemljo ali zenske, ampak le za glave tamkajsnjih bojevnikov. Vecji ko je bil kup lobanj preteklih bojnih pohodov, bolj je bila vas pomembna... Lahko si predstavljate, da populacija Solomoncev ni pretirano narascala iz navedenih razlogov, je pa otok Malaita prev prenatrpan, ker se oni niso udelezevali lovov na glave - ocitno jih tudi drugi niso sprejeli v ''ligo''. Ker je populacija na Malaiti tako velika, so se prebivalci v zadnjih desetletjih preseljevali v okolico glavnega mesta Honiara. Zaradi sporov okrog zemlje se je po letu 2003 vnela prava vojna med Malaitanci in Guadalkanalci. Najprej so unicili trgovine v lastnistvu kitajcev in so tako vsi prisli do novih kavbojk in tehnicne robe ;-) Od takrat imajo kitajci v trgovinah vsa okna zadelana in resetke na vratih. Je kar malo cuden obcutek, ko hodis po mestu in ni nobenih izlozb, se okna ne, skozi katerega bi videl, kaj prodajajo notri.

Salo na stran, tepli so se tako dolgo, dokler niso prisli Avstralski marinci in naredili red. In se danes so tam, kar bo Solomonce precej stalo... je pa mir.