NEZNANE POTI: Na Pacifik

Zapustila sva turisticen Bali in se cez Brisbane podala na Solomonove otoke. Evo, pa sva na Pacifiku. Glavno mesto Honiara je malo vecja od Vrhnike, vse trgovine so v rokah Kitajcev, asfalt se konca 10 km iz mesta, najboljsa pijaca je limetin sok in betel nut tudi tukaj kratkocasi Solomoncane. V drzavi skoraj ni cest, ni telefonov, ni elektrike, se pomolov za vkrcavanje na ladjo skoraj ni... ko izves, da v najbolj turisticen predel drzave pelje samo 1 hitra in 1 pocasna ladja na teden (obe gresta isti dan), ti je hitro jasno, ali rabis veliko casa ali pa veliko denarja, da letis z letalom. Se vecji problem je transport med manjsimi otoki, kjer za transport s colnom placas 3x vec kot pa za 1 nocitev s hrano za oba. Obstaja sicer se lesen kanu...ampak to je ze druga zgodba. Najvecja tezava v bolj odrocnih krajih je sploh dobiti bencin. Pravijo, da je bencin drag kot vrag (1 do 1,5 evra), da pa za 10 solomonskih kokosjih jajc das 3 evre, je pa vse v redu :)

V Honiari spoznava simpaticnega Belgijca Stefana, s katerim se skupaj odpraviva na otok Tetepare. Ker ''fast boat'' ni peljela (Solomonci so kupili kitajsko recno ladjo, ki pa ni primerna za plovbo po razburkanem morju - a bejs :), ''slow boat'' pa je bila, hm hm, nevarno prenatrpana, smo skocili na malo lokalno letalo. Pred letom je izredno pomembno, da se pozanimas, na katerem "letaliscu" iztopis. Prvi postanek: "Aha, ta se ni za nas..." Cez 10 minut: "To je to. Vas Seghe." Pristanemo na lokalnem travnatem letaliscu, poberemo nahrbtnike in malega aviona ze nikjer vec ni. Je imel se kar nekaj postankov za oddelat tisti dan. Iz otoka Tetepare naj bi nas prisli iskat s colnom, ampak ker jih pri "letaliscu" ni bilo, zmenjeni pa smo bili v vasi Seghe, smo seveda neumni turisti vprasali: "Kje je pa vas?" No, kar nekaj nekaj casa je minilo, da nam je potegnilo, da je tistih 10 his ob letaliski stezi vas Seghe.

18-sedezno letalo in letaliska steza v ozadju.

Cisto drugace je, ce potujes se s kom, ki je pravkar prisel iz sodobnega sveta, saj ta opazi veliko vec stvari, ki so nama ze nekaj cisto obicajnega. In Stefan, poznavalec vseh dokumentarcev, se posebej dokumentarcev od BBCja, naju je s svojimi komentarji ves cas opozarjal na to. Kdor pozna BBC dokumentarce Planet Earth ve, da je vedno v dokumentarcu tole: "... and here we are..." izreceno s ful dobrim glasom Davida Atenburga. Ja, in isti glas in isto veselje v glasu ima tudi Stefan :) tako da se nama je vsakic zdelo, da sva sredi dokumetarca :) Tako je bilo tudi na poti na Tetepare, ko so nam druzbo delale letece ribe in se Stefan naenkrat obrne in rece: "...and here we are..." :)

Rezervat Tetepare - sprehodi po dzungli, iskanje krokodilov v bliznjem jezeru in plavanje z dugongi.

Zvecer smo sli v gozd iskat kokosove rake. Nasli smo sicer samo velikosti S in M, kaksni veliki kapitalci pa so se izmaknili nasemu nadlegovanju. Prehranjujejo se s kokosom in lahko s svojimi velikimi klescami brez tezav odprejo svez kokos. Se Jure ima z nozem kar nekaj tezav, da ga odpre :) So pa baje dobri tudi na krozniku, ampak mi tega ne vemo, ker smo v eko rezervatu. Smo pa rangerjem za to ves cas grozili, da bomo kaksnega pojedli :)

Plaza na Tetepare in turkizno morje... samo se sonce je manjkalo, kar nekaj dni, da bi bila barva res turkizna.

Vse eko, no, skoraj vse... Ker rib v rezervatu ne smejo loviti, se morajo s colnom odpeljati ven iz zacitenega obmocja, potem pa se preganjajo naokoli in sprasijo veliko vec bencina, kot pa je tista riba sploh vredna. Ali pa ce bi kupili par rib v bliznji vasi od ribicev za en majhen denar? :)

Ker jim rezervacije v eko rezervatu ne gredo od rok, eno noc prespimo v rangerski ucilnici (skoraj isto kot v eko hisi, samo da si imel se luc na soncne celice in vse seveda u ''pola cjene''), druge tri noci pa v bliznji vasi Vankuva na otoku Rendova, da pogledamo, kaj dogaja v vasi.

Vas iz lesenih kocic kritih s palmovimi listi, z nekaj cerkvami in cerkveno mejo, ki loci vas na metodiste in sedmoadventiste (ja, tudi mi nismo mogli verjeti :) Vsi se drzijo svojega dela vasi in na sprehodu smo bili samo v NASEM delu vasi. Cudno ni kaj. V nedeljo pa obvezen obisk pri masi. Razumeli nismo kaj dosti, pa se nam zdi, da tudi vascani ne, so pa zato zelo zelo lepo peli, tako zavzeto kot nune v filmu Nune pojejo.

Tipicna hisa

in glavna "ulica" v vasi.

Igranje fuzbala z mulci je obvezno in kmalu so vsi vedeli, da smo v vasi. Pa pridejo lokalni rezbarji z lesenimi skulpturami, posodami, zlicami malo na obisk... zvecer pride pa cela vas k nam v kino. Vascani so nasli generator, bencin in zvocnike, Jure je priklopil se najin mali racunalnik in evo, tu je kino. Sicer so si zeleli kaksen pretepaski film, samo tega pa nimava... so pa zato videli najbojse dokumentarce o naravi - Planet Earth od BBCja, seveda.

No, reklamo, kaj si lahko ogledajo, smo naredili gostiteljevi druzini in sosedom ze po kosilu. Zvecer je bilo polnooooo in crno.