Cisto drug svet - Burma

Let iz Bangkoka v Burmo. Na backpackerski ulici cakava ob 5ih zjutraj, da naju kombi pelje na letalisce. "A vidva sta pa Slovenca?" slisiva izza hrbta. No, tako se je zacelo prav lustno potepanje s Tino in Gasperjem po Burmi.

Najvecje mesto Yangoon nekateri primerjajo kar s kubansko Havano. Ko so Anglezi zapustili Burmo, se je tu cas ustavil. Stare angleske hise, ki so ostale take kot so bile takrat, rikse, moski in zenske obleceni v tipicna oblacila - saronge in siroki nasmehi z rdecimi zobmi (zvecijo betel nut orescek, po katerem imas cisto rdece zobe). Kakor so oni nam zanimivi, smo tudi mi njim. Vsi te pozdravljajo in se zelijo pogovarjati s tabo. Na sprehodu po mestu srecas le kaksnega turista, drugace pa se ti zdi, da sam odkrivas to pozabljeno dezelo.

Velik prepad je med bogatimi in revnimi. Drzava ima vojasko diktaturo, ki ji je bolj malo mar za svoje ljudi. Drzava je revna in sama sebi zadosti, vsaj tako se obnasa. Elektrika je ali pa je ni. In veckrat je ni, kot pa je, tako da imajo po mestu vsi svoje generatorje, kar na ulici, ki ropotajo kot v proizvodnji hali. Cenzura je tu zelo mocna - tako pri casopisu kot internetu. Na gmail in bloger ne mores dostopati, ampak so lokalci ze pogruntali, kako obiti zascito. Glavna cesta, ki povezuje najvecje turisticne kraje je slabsa kot najboljsa cesta v Halozah. Ko se peljes z avtobusom niti ne cutis, kdaj se peljes po makedamu in kdaj po asfaltu. Razen valjarja, ki utrjuje cesto, delajo vse rocno - sejejo pesek, na ognju topijo katran... - sem ze napisala, da je to glavna cesta :) ?

Ni treba dalec, da najdes najvecjo revscino. Kolibe krite s palmini listi, orjejo z braman govedom, vodo hodijo iskat v bliznji vodnjak in tu zivijo otroci, ki se vedno stecejo k cesti, ko se mimo pelje avto, da mu lahko pomahajo.

V Aziji si stalno previden, ker te zelijo na vsakem koraku kaj nategnit. Tu pa so ljudje prijazni, da dol pades. Ravno danes gremo na vecerjo k eni druzini, ki je Tino zahakljala kar na cesti in nas povabila k sebi domov. Pozanimali smo se, da naj prinesemo kekse, nakup pa predstavlja tu kar podvig.

Trenutno smo v Nyaung U, od koder veselo bicikliramo po Beganu - po suhi in vroci pokrajini z vec kot 4000 templji. Po enem tednu jih imamo za pogledati se vedno tam okoli 4000 :) Tezave z bicikli so stalnica - prazne zracnice, skrivljena padala... pa ce placas 1 dolar na dan za izposojo, kaj vec res ne mores pricakovati.

Tukaj imas koncno spet obcutek, da potujes, bi rekla Tina in Gasper.

Se nekaj fotografij:

Burmanci so vecinoma budisti in to je najbolj znana pagoda, kamor hodijo molit. Krasijo jo zlati listici, zlate ploscice, poldragi kamni, na vrhu v spici se pa skriva diamant. Nahaja se v Yangoonu in je res tako fascinantna kot zgleda na fotki.

Tu je navada, da gre vsak vsaj enkrat v zivljenju med menihe. Nekateri zdrzijo malo dlje, nekateri malo manj (samo kaksen teden). Teli so videti bolj tisti drugi - bolj podobni nogometnim navdusencem kot pa menihom :)

Za veliko stvari bi pomislil, da je narejeno strojno in uvozeno iz Kitajske. Delavnice, kjer vecinoma poteka delo rocno, so prisotne v vseh panogah: od izdelovanja zlatih listicev (ja, s 7 kilogramom tezkim kladivom udarjajo po paketku zlatih listicev, da dobijo se tanjse) do klesanja kamna za male sloncke in zelvice za sreco in rezbarjenja bud vseh velikosti. Punca na fotki rocno veze na blago.

Burma je ena izmed redkih dezel, kjer se otroci se navduseno fotografirajo in jim je ze to, da se vidijo na ekranu fotoaparata, dogodek dneva.

Na obisku v samostanu smo zmotili kuharja pri pripravi kosila za menihe. Posoda je bila polna svinjskega mesa zacinjenega s curryem. Vendar je bilo poleg mesa se toliko mascobe, da bi lahko star ata pripravil ocvirke za celo vas.

Kot v starih casih smo se pocutili na voznji s kocijo po otoku Inwa sredi reke Iravadi. Pescene poti, lesena kocija, mogocni drevoredi in starodavne pagode.

Kaksni prizori te popeljejo pa se dlje nazaj. Tole je cisto vsakdanji prizor - prevazanje vode iz vodnjaka, oranje, prevozno sredstvo... Edino po centru mesta jih pa res ni :)

Najdaljsi tikov most, star 200 let, ki krasi tudi naslovnico zadnje izdaje Lonely planeta.

Dokler imajo na meniju v restavraciji nudle in riz, se na siroko izogibam juh. Ceprav sva narocila piscanca z 12 sestavinami, kar so nama objasnili, da gre za zelenjavo, so nama prinesli 2 jusnika JUHE. Notri je plavalo pa zelo malo kure, kurja koza, zelenjava, prepelicja jajcka, cudni cmocki... Kaksen pogled sem imela, ko so postavili pred mene ogromen jusnik, si lahko le mislite. Je pa juhe ostalo dovolj se za vse ljubljanske brezdomce.

Vsak popotnik zavije v Began, v misticno pokrajino z vec kot 4000 templji. Vecinoma opecnati templji se stapljajo s susno pokrajino in 40 stopinj C vrocine. Ogledali smo si jih ene 15, pa smo imeli kar dovolj :)

Bud smo se tudi nagledali, seveda so pa najlepsi tisti prekriti z zlatimi listici.

Evo nas popotnike na pagodi v okolici Begana.