... Tajci pa fante iz ... no, o tem pa malo kasneje. Vse skupaj se je dogajalo v majhnem kraju Kura Buri, ki je bil najino izhodisce za Surinske otoke.
Precej neturisticen kraj (v najinem vodniku s 1200 stranmi tudi omenjen ni, no, pa saj tudi Surinski niso), ki razen 2 turisticnih agencij ni poskrbel kaj dosti za turiste, kaj sele v zvezi s prehrano zanje. Ker nisva videla nic pametnega, sva povprasala, kam bi sla lahko jest. Pa je bil odgovor: "Na glavno avtobusno postajo, tamle na stojnicah ob cesti in lokal nizje ob cesti. Tisti "lokal" sva odkrila ze sama pa nisva bila ravno navdusena, da bi ze spet tam jedla - 5 menijev: 3 sumljive juhe in 2 glavni jedi - od tega pa ena cudna, druga pa malo manj cudna. No, ker se bova juham izogibala kolikor dolgo se bo dalo, ugibajte kaj sva izbrala. Jure je bil se kar navdusen, zame pa je bilo to eno slabsih kosil. Ceprav boljse slabo jest, kot dober lacen bit. Zenicke z zarom so seveda potesile najino lakoto tudi tisti vecer.
Med posedanjem v agenciji od Toma (kjer sva najela sobo, kupila karte za ladjo in rentala sotor in armaflekse za na Surinske) sva padla v debato z njegovo punco. Ker so Surinski zaprti od maja do novembra, je Jureta zanimalo, kaj takrat delajo. No, takle je bil pa odgovor: "Sleeping, wake up, eating, sleeping, wake up, eating ..." Zacudeno sva pogledala in punca nama je vse lepo razlozila, kako stvari stojijo pri njih ''na jugu". Kadar ni tursticne sezone, je agencija zaprta in Tom zivi od nasada kavcukovca. Na plantazi delajo izkljucno samo Myanmarci, on vsako jutro pobere kavcuk in ga pelje prodat. Dobicek si delijo 60/40, nekatere plantaze tudi 50/50. Oni (Tajci) pa samo posedajo okoli. Tak obcutek sva dobila tudi midva. Dala sva cez kar nekaj kilometrov in to tudi takih po zakotnih vaseh, pa sva videla vsega skupaj 2 mali njivci in 1 cloveka, ki je delal na zemlji. Naravni gozd so skoraj povsod zamenjale plantaze kavcukovca in pa palm za palmovo olje.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar