...sva izkusila, kako so se vcasih vozili po zelezniski progi iz Tajske v Burmo. Od originalne trase obstaja se 130 km in jaz sem si neskoncno zelela sesti na vlak in obcutiti znoj, kri in trpljenje vojnih ujetnikov in azijskih delavcev. Ceprav nisva delala nic, sva trpela :) skozi okno je pihal tako topel veter, da sva svicala, kot da bi bicikel gonila v strm hrib.
Lesene klopi in sprevodnik, ki je oblecen kot pilot in prav zadovoljen s svojo sluzbo.
Vlak je na posameznih odsekih poln turistov, ki nagibajo svoje glave skozi okno in se cudijo, kaj so zgradili 60 let nazaj. Mostovi, za katere sva skoraj prepricana, da so originalni.
Dolgi vseki, katerih bi se lahko dotaknil, ce bi roko stegnil skozi okno.
Proga poteka tudi preko mostu cez reko Kwai, ki je postal znan, ker so po isto imenski knjigi posneli film Most cez reko Kwai (Bridge over the river Kwai). Tisti, ki ste gledali film (sva si ga ze doma ogledala tudi midva), je noter le drobtinica resnice. Most je na popolni ravnini, zgrajen je bil le zelo preprost zacasni lesen most, ki ni bil noben arhitekturni dosezek, 200 m visje proti toku, pa so postavili jekleni most na betonskih podpornih stebrih. Zaveznikom je uspelo proti koncu vojne most zbombardirati. Del, ki je bil obnovljen, je viden po oglati obliki konstrukcije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar