5 minut za splosno izobrazbo

Motor je res zakon - ker piha, ko se peljes. Samo, da je tu tako vroce, da imas obcutek, da ti ves cas nekdo s fenom piha v obraz. Peljala sva se po skoraj prazni in skoraj ravni cesti, neustrasno je pripekala vrocina, nama pa se je po glavi motal le tale napev (Life is a highway). Tako sva se odpravila v 80 km oddaljen Hellfire pass, kjer je vidna trasa nekdanje zeleznice, ki je med 2. svetovno vojno povezovala Burmo s Tajsko. Obiskala sva tudi muzej o gradnji zeleznice, kjer sem prvic prebrala vse kar se je dalo, Jure je pa tu pa tam kaj spustil. Mene so cisto razsvetlili s trditivjo, da so si Japonci zeleli zavzeti Indijo. Pa to mi v gimanziji tudi omenili niso!

Na tem koncu sveta se 2. svetovna vojna zacela decembra 1941 z napadom Japoncev na Pearl Harbour, Havaje in Malajski polotok. Sredi 1942 so zeleli preko Burme vdreti v Indijo, a so jih zaustavili Anglezi. Japonci so svojo vojsko vzdrzevali preko morja (okoli Malajskega polotoka, mimo Singapurja do Burme), kjer pa so bile njihove ladje vse pogostejsa tarca zavezniskih sil. Za to so se odlocili za kopensko oskrbo in zgradili 415 km dolgo zeleznisko povezavo med Burmo in Tajsko.

60.000 vojnih ujetnikov (Avstralci, Anglezi, Nizozemci, Americani) zajetih v Maleziji, Singapurju in Indoneziji ter 200.000 azijskih delavcev je predstavljalo edino delovno silo. Gradnja je vecinoma potekala rocno. Delali so po 18 ur na dan. Razmere za delo in za zivljenje so bile nevzdrzne; poleg tropske vrocine, tezkega dela, pomanjkanja hrane, nehigienske razmere, bolezni, minimalne zdravniske oskrbe, jim niso prizanesle niti nesrece med gradnjo. Ze odrgnine so se zaradi vrocine, slabe hrane in nikakrsne zdravniske oskrbe koncale usodno z gangrenami in amputacijami, najveckrat pa s smrtjo.

Ker Japonski inzenirji niso znali delati tunelov, so morali zeleznisko progo speljati cez hribovito obmocje ob burmansko-tajski meji. Na celotni dolzini proge je bilo kar 668 mostov in vsekov. Najbolj znan je Hellfire pass. Ker so delali tudi ponoci ob luceh, je zgledalo, kot da delajo v peklu (nekateri primerjajo celo s podobo Dantejevega pekla) in je po tem dobil ime.

Na trasi proge so tu pa tam vidni originalni zelezniski pragovi.

Nekje je trasa tako dobro ohranjena, da bi polozili samo se pragove in tracnice.

Proga je bila zgrajena v 16 mesecih (po izracunih naj bi normalna gradnja zahtevala 5 let), kljub temu da je med gradnjo zaradi nevzdrznih razmer in fizicnega trpincenja umrlo 13.000 vojnih ujetnikov in 90.000 civilnih delavcev.