Med Singapurjem in Kuala Lumpurjem

Najlazje je rezervirati direktni bus, ampak potem to ne bi bila midva. Najprej lokalni, ki te pelje do prvega mesta cez mejo (meja pa fensi, kot kaksno fensi letalisce), potem pa najprej na express bus. Sicer imam obcutek, da te malo nategnejo pri ceni, ampak je v primerjavi s Slovenijo se vedno poceni. Ustavimo se na pocivaliscu ob avtocesti, kjer naj bi clovek skocil na wc. Takoj opaziva, da gre za muslimansko drzava - tus namesto wc papirja. Tusa pa tud sami ne znajo uporabljati. Cez 5cm odprtino pod stenco, ki loci medseboj posamezne wc-je, me ena teta oplahne do gleznjev. Slabe volje pridem na bus, kjer pa takoj dobiva navodila v malajsini, da se morava presesti na sosednji avtobus. Ok. Azija pac. Kaksna je sele glavna postaja v KL (Kuala Lumpur) - obcutno premajhna. Avtobus mora 3x popravljati, da zvozi ven iz garaze. Med cakanjem pa imajo vsi ves cas prizgane motorje, da se komaj diha.

V KL sva zavila samo za to, da si ogledava stolpnico Petronas towers, ki je bila do leta 2004 najvisja stolpnica na svetu. Ogled je mozen iz mostu, ki povezuje oba stolpa. Sicer Malezijci ponujajo razgled z mostu zastonj, vendar samo 800 obiskovalcem na dan. V vodniku pise, da je fajn biti tam pred 9:00. Ker pa imava se vedno tezave s spanjem, sva uro ob 8:00 gladko prespala, potem sva se pes odpravila do tja, skocila se na zajtrk in seveda je bilo ob 12:30 vse prepozno. Naslednji dan je bil pa ponedeljek in je most zaprt. Aaaaaaaa! Pa nic.

Petronas Towers visok 452 m, 88 nadstropij in 511 tisoc kvadratnih metrov pisarn

 

Sprehodila sva se malo po mestu, ki je cisto drugacno od Singapurja. Center je sicer zrihtan, samo so pa detajli, ko vidis, da so mal "salabajzerji". Po plocnikih imajo vecinoma ploscice. Tam, kjer odstopijo, jih potem zaflikajo s kaksnimi drugimi. Odstopijo pa zato, ker dajo cisto malo lima, da jih prpopajo, ker gradbeniki tezav z zmrzalijo tukaj sigurno nimajo. Vse skupaj je bolj usrano, ni shoping centrov, ni tolk fensi avtov, prehodi za pesce sicer so, ampak luci ne delajo ali pa jih sploh ni. Se policaj nama je pomignil, nej ze greva cez (pri rdeci luci).

Spala sva v kitajskem predelu, kjer je se bolj svinjsko, neurejeno, ampak dogaja pa na polno. Kitajski lampijoncki so povsod, na ulicah pecejo, kuhajo, prodajajo na tone ocal, ur, torbic, majic, hlac... same pomembne znamke, namesto The North Face je bil The Sport Face in Oakley je bil Okey. Da bi prodajal pa nasitek malezijske zastave pa ni sans. Tako da ko so naju napadal z vso mozno kramo, sva jim zatezila z zastavo, pa so naju takoj pustili pri miru. En nama je celo reku, naj kupiva blago, pa si jo sama sesijeva :)

Ulica v kitajski cetrti, slikano iz strehe hostla.

Kjer si lahko privoscis res poceni kosilo. Na ulici sva jedla kosilo za 1,5 evra oba, v McDonaldsu pa za 8 evrov. Nikoli pa ne ves, kaj bos tocno dobil, ko narocis hrano, tako da je vsakic presenecenje.

Tole je pa dostop do najinega hostla - preko ulicne kuhinje na levi strani, kjer rezejo, cmarijo, kuhajo, pecejo, cisto na desni na zacetku je pa tudi frizer. Sicer se moram ustrici, vendar je bil se Jure skepticen za  njegovo zahtevno frizuro.

Pa se ena najina fotka.