Dost vrocine, gremo v hribe

V KL hitro na expres bus in v hribe Cameron highlands. V Juzni ameriki so povsod vozni redi drzali, ce tudi sva bila v se tako zabaceni vasici. Na tole Azijo se morava pa se malo navaditi. Vozovnici kupiva ob 12:00 in prodajalka nama rece, da gre bus ob 12:30, ceprav je na njihovi reklami pisalo ob 13:00. Ok, si receva, ona ze ve. Pa ni bilo busa ne ob 12:30, ne ob 13:00. Jure skoci vprasat, kaj je na stvari in dobi tradicionalen odgovor "5 more minutes, sir". No, ob 13:30 sva ze sedela na busu, ob 14:00 smo pa startal iz postaje.

Najprej po avtocesti, potem pa po lustni ovinkasti cesti do Tanah Rata (1500 m). Plantaze palm zamenja tropski gozd. Povsod zeleno kamor ti seze pogled. Prispeva na cilj in ze oblecem majico z dolgimi rokavi. Lustno. Ene 20 stopinj C. Konec peklenske vrocine (a ne za dolgo ;)

Naslednji dan jo kar sama mahneva okoli. V brosurcah pogledava, kaj se splaca videti in zavijeva na bliznji hrib. Tropski gozd, podrastja toliko, da ne vidis niti 2 m iz poti, polno cvetocih roz... prispeva do vasi, kjer naj bi se ziveli prvotni prebivalci (agencije jih turistom predstavljajo kot neke domorodce s pihalniki). Razen tega, da so revni, ni v vasi nic vec domorodskega. Spustiva se do glavne ceste, potem pa po njej do odcepa, ki vodi na najvisji vrh Cameron Highlands-a Gunung Brinchang (2200 m). Pot je strma kot pri norcih, skoz se spotikas ob milijon korenin, ki so vse bolj podobne kacam in poti ni in ni videti konca. Ceprav je oblacno, je tako vlazno, da svicava kot konja pri oranju. Moram pa se 1x omeniti, da je bilo res res strmo. Tako kot ce bi na Komno sla kar naravnost ne pa cez 58 ovinkov. Ne bi bila midva, ce bi sla nazaj po navadni poti, pa sva malo zavila. Ziga, sva se prav nate spomnila, kako bi spet pi**** :)

Nekaj rozic.

Takole zgleda vas od domorodcev. Pa kaksni domorodci, ce do njih pelje asfaltirana cesta. So pa vsi danes susili perilo. Zehta dan. :)

To je pa vrh. Razgleda ni, ker so povsod oblaki, vse skupaj pa spominja na Trdinov vrh - antene, antene, antene.

Dokaz, da sva bila presvicana kot konja...

...pa umazana kot prasca (vsaj jaz)

Dzungla vse povsod okoli naju, cisto neprehodna.

Ziga: s takole karto, kar iz vodnika, sva sla na potep. Boljse nimajo.

Zmatrana. Ocenjujeva, da sva prehodila 25 km in kar nekaj visinskih metrov, bilo bi pa se vec, ce naju ne bi pobral en stric, pa potem sva v ta prvem mestecu vzela se taksi, da sva prisla do hostla ;) Ce danes ne bova spala, ne vem kdaj bova! :)