Potopisno predavanje Z ruzakom na Pacifik

Vabljeni na potopisno predavanje v dvorano Zemljepisnega muzeja, Gosposka 16 (za NUKom), 21.2.2012 ob 19:00.

Ko pomislimo na Pacifik in na številna njegova otočja, ne moremo mimo vseh kičastih razglednic peščenih plaž, palm in pregrešno dragih bungalovov nad vodo. Kako sva se v takem svetu znašla backpackerja, ki sta se ravno navadila Azije, boste lahko spoznali na najinem potopisu. Odkrivali bomo povsem nepoznane in nerazvite Salomonove otoke, kjer sva obiskala ecoresort Tetepare, živela zdomačini, plavala z dugongi in divjimi delfini. Salomonovi otoki so bili med leti 1942-1943 območje silovitih spopadov med Japonci in Američani, zato sva se imela priložnost potapljati na razbitinah iz druge svetovne vojne, v grmovjih pa sva iskala zapuščene tanke in strmoglavljena letala. Sprehodili se bomo še po peščenih plažah Tonge, z obale opazovali kite grbavce in Tonga je ena redkih držav na svetu, kjer je dovoljeno s kiti grbavci tudi plavati. Za konec bomo skočili še na prekrasno Novo Zelandijo, ki naju je s svojo pokrajino, ledeniškimi jezeri ter tjulnji in morskimi levi, ki jih srečaš kar na obali, povsem začarala. 

Lea in Jure

DOMA!

za nama je 341 dni, 27 letov z letalom, prespala sva v 106 razlicnih hostlih/hotelih, na 3 ladjah, 5 vlakih, 3 avtobusih, 3 letaliscih in seveda pri Gregatu, Ani, Urbanu in Petru v Avstraliji in Guruju v Indiji, no, pa se najin fantasticen campervan naju je nocil dober mesec. Za nama je 11 drzav, po prvem ciscenju imava 10000 slik, 6 mesecev sva jedla antimalarike, naredila 42 potopov, najvisja osvojena tocka je Kala Pathar 5550m pod Everestom, najnizja pa na potopu na Sipadanu v Maleziji med cakanjem kladivark -37m. Shujsala sva za 13-15 kg. Vecino casa sva jedla riz :)

Statistika izgubljenih in ukradenih stvari je dobra: izgubila sva vse USB kljuce, ki sva jih imela s sabo, in enega petzla, glede kraje se pa nisva dala ne pri fotoaparatu v Indoneziji ne pri verigi in kljucavnici v Indiji in le 2x sva podlegla "turisticnim trikom".

Najbolj navdusena sva bila nad indijsko hrano in najprijaznejse ljudi sva srecala v Burmi. Pustolovscina leta je bilo definitivno plavanje s kiti na Tongi, najljubse prevozno sredstvo pa najin campervan v Novi Zelandiji. Za najboljsi diverski spot Jure prisega na Sipadan v Maleziji, jaz pa na Komodo v Indoneziji, ne bova pozabila tigrov na Tajskem, orangutanov in malih slonov na Borneu, delfinov na Salomonovih otokih in tjuljnov in morskih levov na Novi Zelandiji.

Trznica cvetja, Bangkok, Tajska, kjer bi se brez problema razvajal s sopkom vrtnic vsak dan :)

Ujeti pri delu, blizu Amarapure, Burma.

Zahod na otoku Mabul, Borneo, Malezija.

Vedno se najde prostor, Alor, Indonezija.

Na verandi hotela, Honiara, Solomonovi otoki. Ce so se Solomonci primorani nauciti anglescine brez sol, potem je rezultat broken english (zlomljena anglescina).

Igra morja, Tongatapu, Tonga.

Nova Zelandija brez campervana je kot hrenovka brez senfa, jezero Tekapo, Nova Zelandija.

Molilne zastavice, Bodnath stupa, Kathmandu, Nepal.

Se razvaljas in speces na vroci plati in dobis parotho, ki jo bi lahko midva jedla za zajtrk, kosilo, vecerjo, pa se za malco med obroki, Mahabalipuram, Indija.

Po dolgem casu sva spet doma. Konec je eksoticne hrane, vozenj z riksami, taksiji, vlaki in starimi avtobusi ... a le za nekaj casa, ker idej je polno :)
 
Hvala vsem, ki ste potovali skupaj z nama in se veselili najinih dogodivscin.

Indija

Kako so nama ''prodajali'' Indijo...? Da je umazana, revna in prenaseljena po eni in barvita po drugi strani. Strasili so naju, da je hrana pekoca in sobe umazane, da je vse poseljeno in da so indijci velemojstri "turisticnih trikov". Bila sva polna napotkov in zgodb, kaj se je zgodilo ostalim popotnikom v Indiji in popolno pripravljena na to, da vsakemu beracu receva NE, da nobenemu taksistu ne verjameva in da bova Indijo zaradi svinjarije prepotovala v cevljih z debelimi podplati.

Preckanje nepalsko-indijske meje in ze so nas hoteli okoli prnesti z menjalnim tecajem. ''Best price for you my friend'' , ..... '''no possible to change Nepaly Rupees elsewhere my friend''. Ja poznamo, stare finte. No, to, da se Nepalskih rupij ne da menjati drugje v Indiji, so imeli pa kar prav. Prekleto. Nosiva jih naokrog kot macka mlade, pa jih nihce noce :) Ce se kdo slucajno odpravlja v Nepal, rupije dobi pri mana :)

Varanasi je bil obvezen postanek na poti na jug Indije. Da je sicer umazan, ampak misticen, sva slisala kar od nekaj popotnikov. Po ozkih ulicah se sprehajajo "svete" krave, trume indijcev derejo v templje in na kopanje v sveto reko Ganges, ki ni ravno kopaliski resort...

Nocni vlak skoraj cez pol drzave Varanasi - Mumbai za manj kot 10 evrov (Indija je pa res poceni), kjer smo samo prestopili na drug nocni vlak in se naprej do Hampija. Ucenje geografije na zelezniski postaji. Indija je se sla, Amerika, Afrika, Avstralija ... to je pa ze drug planet! Ko, pa 5 minutni tecaj zmoti fotoaparat, je pa izobrazevanja takoj konec.

S Katjo sva ravno kupovali karte za vlak, Jure pa je cuval nase velike ruzake, ko naenkrat ugotovi, da je zgornji predal v kapi ruzaka odprt. Seze z roko v predal in ugotovi, da je prazen. "Evo, pa so ukradli verigo in kljucavnico," si rece in se vsede na stol poleg ruzakov. Na drugi strani ob nahrbtnikih sedi mlad indijec in razlaga, da so tisti gospodje, ki so pred nekaj minutami odsli nekaj ... kdo ve kaj je hotel povedati. ''Dobro, ena kljucavnica in veriga. Naj jo imajo, saj ni kaj dosti vredna - se posebej brez kljuca.'' Takoj za tem pa mlad Indijec vstane in hoce oditi, pa mu veriga lustno zarozlja v zepu. "Izprazni zepe!!!" mu zagrozi Jure. Indijc pokaze kramo iz levega zepa, Jure pa ga prime za srajco in povlece verigo iz desnega ter mu v afektu eno primaze okoli kepe, da nabito polna cakalnica Indijcev kar obnemi ... kot v filmu... :) Malo je manjkako, da mu jih niso nalozili se domacini. ''Ta belim se pa ne krade!''

Hampi - mala, in v tem ko recem mala, je resnicno mala (prehodis jo v 10 minutah), vasica polna malih hotelckov za turiste in razvalin in templejev iz ..... Kraj, kjer smo se razvajali s severno indijsko kuhinjo in ugotovili, da tu res ni tezko biti vegetarijanec. No, cevapcici so le cevapcici, ampak tale vegetarijanska hrana res seka! Poleg tega da smo tam odkrili, da je vegetarijanska hrana lahko zares dobra, smo nasli lokal, v katerem smo dobesedno prelezali ure okrog zajtrka, ure okrog kosila, pa se vecerjo smo pospravili brez naporov. Ja, templji so res fina stvar, ce je hrana dobra in lokal udoben :)

To leto sva videla, vse mozne variante colnov. Ampak tale pa res zmaga. Hampijeva specialiteta.

Templji so Indijcem zares vse. Obcutek dobis, da je prav vse povezano z verovanjem. Pa naj bodo to Hinduisti, Muslimani, Kristjani, Budisti, Zidje... S komerkoli od domacinov sva govorila, vse je zanimalo, ce sva bila v tem ali onem templju, pa se onega drugega morava iti pogledat... Joj, ampak po 15 templjih sploh ne ves vec, kje si bil in kaj je v enem in kaj v drugem. Se posebej se ti vse zamesa, ce se prevec trudis razumet zgodovino in vse povezave med hinduisticnimi bozanstvi. Prevec zakomplicirano za turiste.

Ce si bel, si zakon. Poziranje z Indijci je vsakodnevno opravilo, ce ne te pa itak na skrivaj slikajo.

Mi gremo ponavadi za vikend na morje, v hribe, na obisk... Indijci gredo pa pogledati kaksnega od priljubljenih templjev. Tako smo spoznali kar nekaj simpaticnih druzin in z eno smo skupaj pojedli tipicno indijsko kosilo na bananinih listih in kar z roko.

Ceprav sva letos videla ze kar nekaj trznic, naju se vedno privlacijo. Tam se dogaja. Na pristnih trznicah ljudje zivijo zase in ne za turiste, kjer se police in mize sibijo od lepo zlozenega sadja in zelenjave, prodajajo polno barv in cvetja. Cvetje se prodaja kar na kile v polivinilastih vreckah.

Banane, banane, banane!!!

Po ulici pa prodajajo vse mozne stvari. Gate, kakrsne si pozelis... :)

Se malo na sprehod

117 km in 9 ur. Baje je bila kar hitra voznja od Katmanduja do Syaphrubesija, izhodisca za treking po dolini Langtang. "Ni sans, da gremo nazaj z busom! Samo se pes!" smo se strinjali jaz, Jure in Katja, blejka, s katero sva se podala na treking po dolini Langtang, Gosainkund in Helambu.

Prekrasna narava, sedem tisocaki v daljavi, malo pohodnikov, zastonj prenocisca, standardni dhal bhat in spring rolce, ki so zakon tudi na tem treku, za zajtrk pa jajcka ali pa mlecni riz, mmmmm.... Pa v gorski sirarni kupis se kilo jakovega sira (v bistvu je bejba od jaka - nakica, samo kdo bi pa kupu nak cheese?! :) malo za prigriznit. Smo pa odkrili tudi tibetanski kruh, u la la je dober, se posebaj ce ti ga naredi ata, ki ima cez vasko prodajalno, kar v svoji kuhinji.

Med potjo ti delajo druzbo lemurji in jaki. Cudna kombinacija, ni kaj!

Razgledi sicer niso bili tako spektakularni kot na trekingu do Everest Base Campa, so pa zato ljudje veliko bolj pristni posebaj, ce poisces zadnji lodge v vasi in se to brez napisa, da nudijo prenocisca.

Sobe je mama imela, samo jedilnice pa ne, no, tudi stranisca ne. Pozno kosilo smo pojedli kar sede na njeni postelji in popili crni caj. Ko se je sonce skrilo za hribe in je mraz pokazal ostre zobe, veter pa je dejansko zavel skozi stene v hiso, smo zaskrbljeno pogledovali po toplem ognjiscu: "hm, mrzel vecer bo tole ..." Ampak mama nas je povabila v svojo nedokoncano kuhinjo. Takole smo se greli cel vecer... zjutraj pa se pojedli enega izmed najboljsih mlecnih rizev na svetu.

Kyanjin Gumba je vas polna lodgeov, ki so bili konec novembra vecinoma prazni. Tu smo prvic uzrli Langtang Lirung 7227 m, ki je bil skoraj leto nazaj usoden za ...

Naslednji dan pa smo se podali na najvisjo tocko nasega trekinga Cherko Ri 4984 m. Ceprav nismo bili najbolj zgodnji, nam je led na skalah prepreceval v bistvu cisto preprosto preckanje ledeniskega potoka. Pol ure smo iskali prehod, na koncu pa nam ni ostalo drugega, kot da si zavihamo hlace in zabredemo v ledeno mrzlo vodo.

No, potem pa tudi prave poti na vrh nismo nasli. Bilo je cel kup poti, ki pa so se kar na lepem koncale. "Ah, saj je travnato, sli bomo tam pa potem tam po brezpotju," sva bila pametna. Ko smo potem z vrha v dolino le nasli pravo pot in smo zrli na sosednji greben, kjer smo skoraj grizli kolena, se nismo mogli nacuditi nasi norosti. Bilo je bolj strmo kot ta crna proga na smuciscu.

Na poti na vrh. Pogled v dolino na vas Kyajin Gumba 3830 m.

Midva s Katjo na vrhu Cherko Rija 4984 m.

Stevilne molilne zastavice tudi tu niso manjkale.

Jure z Langtang Lirungom 7227 m v ozadju.

Uzivanje popoldneva na soncku pred koco na Laurebina Yak. Eden izmed redkih dni na trekingu, ko smo si ga vzeli u izi. Tisti dan je bilo za nami zgolj 3 ure hoje. Na zajtrku smo se zasedeli in smo startali sele ob 10:00, potem pa se nam je se tako kratka pot vlekla kot jara kaca.

Jezera pred prelazom Lauribina.

Skoraj kot na koncu sveta.

Da je zajtrk v hribih res dober.

V narocju Everesta

Ce kupis najcenejse letalske karte, potem iz Nove Zelandije do Nepala potrebujes 4 dni in zamenjas 4 letala. V tranzitu sva imela se cas, da si ogledava Melbourne, se veselila poceni Kuala Lumpurja, prespiva na letaliscu v New Delhiju in na voznji Indian Air v Nepal uspesno preziviva prebavno groznjo s sumljivim, na pol odprtim, maslom.

Polonco sva objela se isti dan zvecer na letaliscu in skupaj smo 2 dni raziskovali Katmandu ter pocakali se Urso in Blaza, da smo sli skupaj na treking na Everest Base Camp (EBC). Najprej polet s 14 sedeznim letalom v Luklo in ne mine pol ure, ko srecamo Tomota Cesna, ki se je ravno vracal s trekinga. Sprasali smo ga na polno, kje je bil, kaksne so koce, kaksna je pot cez prelaze, pa glede visinske bolezni pa take fore. "No, ce je sel Tomo v nasprotno smer, kakor priporoca turo Lonely Planet, bomo zmogli pa tudi mi," si recemo in jo mahnemo naprej. Trekali smo polnih 15 dni, 16. dan smo leteli nazaj v Katmandu, naredili smo na stotine vrhunskih fotk, se nauzili neprecenljivih razgledov, zlezli cez dva prelaza, splezali se na Gokyo Ri in se vsak vecer greli v jedilnici ob gaspercku.

Tura: Lukla - Namche bazar - Thame - prelaz Renjo La 5350 m - Gokyo - Gokyo Ri 5370 m - jezera Gokyo - prelaz Cho La 5330 m - Dzonglha - Lobuche - Gorak Shep - Kala patthar 5550 m - Pheriche - Thengboche - Namche bazar - Lukla.

67 kg prtljage, nekateri so imeli malo vec nekateri malo manj. No, tisti z vec izkusenj, glede pakiranja seveda, pac manj :) V hribe vzames samo malo hotelsko trdo milo, eno brisaco za oba in cim manj majic; v hribih se ze vsak gram pozna. Pa se midva sva malo pretiravala, sva imela 2 majici prevec :)

Pristanek v Luklo je ze prava pustolovscina. Pristajalna pista je tik nad dolino in je tako kratka, da letalo pristane v hrib. Levo je "parkirisce", na koncu piste pa globoka dolina in je tudi vzlet kar malo strasljiv.

Kot ta pravi Slovenci vodica in nosacev nismo imeli. Karto v roke in ruzak na rame pa gremo!

Ko se ti je zdelo, da je ruzak iz minute v minuto tezji in da se je hrib se bolj postavil pokonci, si se spomnil nosacev, ki so premagovali prav necloveske napore; pleteni kosi in natikaci ali superge, spali so v jedilnicah na klopeh in se pred mrazom stiskali v staro puhasto jakno.

Namche bazar. Vas, kjer je skoraj v vsaki hisi lodge, kjer lahko spijes kavo lavazza, zavijes v pekarno in posljes domov mail s 3440 m.

Molilne zastavice, molilni mlincki in stupe te spremljajo na vsakem koraku.

Vzpon na Renjo La.

Popoldne so se nad Gokyjem zaceli zbirati oblaki in zjutraj smo se prebudili v snezeno, megleno jutro. Cel dan smo preziveli ob gaspercku in poceli nic. No, v bistvu smo cel dan prelistavali menu in se odlocali, kaj bomo jedli.

Tipicnen gorski nepalski obrok - zajtrk, kosilo, vecerja - dhal bhat. To je riz, lecina juha in krompir z vzorcem zelenjave, vedno pa ti se repete. Sicer dobis tudi pico, ki mimogrede sploh ni slaba, jst pa seveda prisegam na sirove ali zelenjavne spring rolce. Mesa ni. Snickersi so. To je pa tudi glavno!

Nasednje jutro pa snezna idila ...

... in skok na Gokyo Ri 5370 m.

Veselje po napornem vzponu cez prelaz Cho La 5330 m, ko ti je ze veckrat prislo na misel "pa kaj mi je tega treba" in si studiral, da imeti nosaca pa ni tako za lase privleceno.

Evo nas Kekce! Pa nam je ratalo. Najvisja tocka na nasi turi Kala patthar 5550 m in Everest kot na dlani, a hkrati se vedno tako nedosegljivo stran.

Namesto molilinih smo mi obesili kar slovensko zastavo.

Nekje na poti...